Sveti Janez od Križa – mistični doktor

Objavljeno: 14. 12. 2019

Odločitev za tišino

14. decembra goduje sv. Janez od Križa, ki ga imenujemo tudi »mistični doktor«. Ker je s svojimi spisi velik učitelj duhovnega življenja, smo ob njegovem godu zbrali nekaj njegovih misli.

Citati sv. Janeza od Križa:

»Lepota ljubezni je v tem, da se ji zdi vse mogoče.«

»Tega, kar iščeš in po čemer najbolj hrepeniš, ne boš našel ne na poti, po kateri hodiš, ne v visokem premišljevanju, ampak le v globoki ponižnosti in srčni vdanosti …«

»Kakor levinja ali medvedka nemirno iščeta svoje mladiče, brž ko jima jih odtegnejo, tako ranjena duša išče Boga, ko sredi teme opazi, da ga ni … To je neučakana ljubezen, ki ne more trajati dolgo, ne da bi dosegla, po čemer hrepeni, ali pa umre.«

»Bolje je človeku, če gre obložen z bremenom ob strani močnega, kot če hodi prazen ob strani slabotnega. Če si obremenjen, si blizu Bogu, ki je tvoja moč in ki je z ljudmi v stiski. Kadar si bremena rešen, si blizu sebi, ki si svoja lastna slabost. Krepost in moč duše rasteta in se utrjujeta s potrpežljivim prenašanjem trpljenja.«

»Kdor pade, ko je sam, ostane zapuščen na tleh. Malo ceni svojo dušo, kdor se zanaša le nase. Če se že ne bojiš pasti, ko si sam, kako si pa lahko domišljaš, da se boš sam tudi dvignil? Pomisli, da dva združena zmoreta več kot eden sam.«

(Misli so vzete iz knjižice: 100 strani Janez od Križa, Luč v temni noči, Novi svet 2006, ur. Anita Sepe.)

In še nekaj iz njegovega življenja …

Življenje

Janez od Križa se je rodil 24. junija 1542 v Fontiveros pri Avili (Španija) v revni družini. Dveleten je izgubil očeta. Mama se je s svojimi tremi otroki preselila v cvetoče trgovsko mesto, kjer se je Janez v neki zasebni bolnišnici izkazal kot strežnik. Lastnik bolnišnice je opazil njegovo nadarjenost in mu sočasno omogočil tudi šolanje. Še posebej je blestel v književnosti in latinščini. Pri dvajsetih letih se je moral odločiti za en življenjski poklic. Ker ga je privlačevala molitev oz. kontemplacija, je vstopil v karmeličanski red. Po zaobljubah je nadaljeval študij filozofije, ki ga je več kot uspešno končal. Ob novi maši je molil: »Moj Bog, daj da te nikoli ne užalim (z grehom)!« Motilo ga je namreč, da se je v strogi karmeličanski red vtihotapil posvetni duh. Že je hotel oditi h kartuzijanom, ko je v samostan prišla karmeličanka Terezija Avilska, ki je začela prenovo ženskega karmeličanskega reda po prvotnih pravilih. Ob njej je spoznal, da je poklican k prenovi moškega karmeličanskega reda. Prvo hišo bosonogih karmeličanov je imel v majhnem samostanu Durvelu v avilski provinci, kjer je skupaj s tremi redovniki zaživel v duhu prvotnih pravil svojega reda. Oblekli so preprosto obleko in sprejeli novo redovno ime. Janez si je pridal ime »od Križa«, ker je bil je velik ljubitelj križa in molitve. Kmalu so tudi drugod zrasli novi reformirani samostani – samostani bosonogih kameličanov. Janez je eden najpomembnejših liričnih pesnikov španske književnosti. S svojimi spisi je bil velik učitelj duhovnega življenja. Njegova najbolj znana dela so prevedena tudi v slovenščino: Duhovna pesem, Vzpon na goro Karmel, Temna noč in Živi plamen ljubezni.

Umrl 14. decembra 1591 v Ubedu v Andaluziji (Španija) s križem v roki, star skoraj petdeset let, od katerih jih je 28 let preživel v Karmelu.

Upodobitve

Upodabljajo ga kot moža v belo-rjavi redovni obleki, zatopljen v molitvi oz. zamaknjenju. Njegovi atributi so križ, knjiga, tudi pero in orel kot simbol navdihnjenja.

Zavetnik

Janez od Križa je zavetnik kontemplativnih redov, mistikov, španskih pesnikov.

Molimo

Bog neskončne ljubezni, po tvoji milosti je sv. Janez od Križa vzljubil križ in premagovanje sebe.

Naj ga v tem posnemamo in tako dosežemo večno srečo v tebi.

Gradiva:

Kratko iz filma Janez od Križa (v ang.) – 0:31 min
Glasba iz filma o Sv. Janezu od Križa – 4:06 min

Duša postaja vedno bolj podobna Bogu …

“In če bi te veselilo gledati stvari, ki te ne bodo vodile k večji ljubezni do Boga, se jim odreci in jih ne glej.” (Janez od Križa, Vzpon na goro Karmel).

“Za dušo je dobro, če z veliko vztrajnostjo in potrpljenjem prestaja vse muke in nadloge, katere ji pošilja Bog, naj bodo zunanje ali notranje, duhovne ali telesne, večje ali manjše; dobro je, da jih sprejema kakor prihajajoče iz Božje roke njej v dobro in v zdravilo.« (Janez od Križa, Živi plamen ljubezni)