Premišljevanje brata Alojza | nedelja, 29. december 2019

Nocoj bi vam rad spregovoril o nedavnem dogodku na našem romanju zaupanja: o srečanju mladih v Cape Townu, v Južni Afriki, ki smo ga imeli na povabilo različnih cerkva mesta.

Južna Afrika je velika država, ki je svetu pokazala moč protesta proti apartheidu in s tem postala vzor nenasilne spremembe državne ureditve. Kljub temu so rane zgodovine še vedno globoke – naši bratje, ki so dve leti živeli tam, so to mogli doživeti.

Beli, temnopolti in ljudje različnih ras imajo različne načine življenja in se med seboj ne srečujejo pogosto. Živijo v ločenih predelih, med katerimi obstaja nekaj mostov. V tem oziru je bilo težko prositi domačine, da bi sprejeli mlade za pet dni, ne da bi pred tem vedeli, kakšni so – beli, temnopolti ali mešani.

Med enim izmed pripravljalnih srečanj je neka gospa rekla: »Seveda se bojimo, a vemo, da to moramo storiti.« Odpreti lastna vrata tujcu ni nikoli nekaj enostavnega. V Cape Townu je bil ta izziv toliko večji.

Na začetku srečanja sem 2000 mladim rekel: »Iz Taizeja nimamo posebnega sporočila, ki bi vam ga ponudili. Vi ste tisti, ki živite sporočilo našega srečanja, s tem da sprejmete drug drugega.«

V vseh naših državah smo poklicani, da sprejmemo tiste, ki prihajajo od drugod, tudi od zelo daleč. To nas izziva in nam lahko povzroča nelagodje. Po drugi strani pa nas lahko neskončno obogati. Na Poljskem sprejemate številne Ukrajince, ki pridejo, da bi tu delali. Zato smo srečni, da so na tem srečanju druga največja skupina udeležencev, takoj za Poljaki, ravno Ukrajinci.

Iz naše lastne izkušnje iz Taizeja vam lahko povem, da ko sprejemamo begunce, ogromno prejmemo od njih, verjetno celo več kot jim damo. Seveda ni vedno enostavno. Ena od preizkušenj, s katero smo bili soočeni, je bila smrt mladega Samirja. Ko je zapustil svojo rodno deželo Sudan, je bil prisiljen v suženjstvo v Libiji. Nato je v zasilnem čolnu prečkal Sredozemlje.

Ko je prišel v Francijo so mu težave s srcem po nekaj tednih vzele življenje. To je bil hud šok. Čez nekaj mesecev sem lahko šel v Sudan in obiskal njegovo mamo. Ko sem jo našel v njenem skromnem domu v Kartumu, ni nehala jokati.

V nekem trenutku pa se je vzravnala in rekla: »Bog nam ga dal, Bog ga je vzel; naj bo slavljeno Božje ime.« Nikoli ne bom pozabil tega srečanja. V svojem srcu ohranjam besede te matere, ki je muslimanka.

Nekateri živijo kot tujci na zemlji, ne zato, ker prihajajo od daleč, temveč zato, ker so potisnjeni na obrobja. Njihovo trpljenje izhaja iz osamljenosti ali zapuščenosti, zlorabe ali bolezni, negotovosti ali brezposelnosti. Nekatere oblike revščine so očitne takoj, medtem ko druge niso.

Tudi če ne pogrešajo ničesar v materialnem oziru, se nekateri od njih sprašujejo o smislu svojega življenja, saj se zdi, kakor da ne  spadajo nikamor in so kot tujci na svetu. Kako se jim lahko približamo, jim prisluhnemo in si pustimo, da se nas dotaknejo?

Preprosta pozornost do drugih in bratstvo sta med najpomembnejšimi vrednotami. Jutri zjutraj boste imeli v vaših gostiteljskih župnijah priložnost, da v malih skupinah s pomočjo svetopisemskega odlomka, ki smo ga nocoj slišali, premišljujete o tem.

Spomnimo se, kako je Jezus šel k bolnim, k izrinjenem in k tujcem. Navdih bomo našli, ko se bomo vprašali, kaj lahko danes storimo.