Nedelja, 10. januar: Jezusov krst

Jezus je prišel k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Čemu? Da bi pokazal na izreden pomen krsta. Papež  Frančišek pravi o krstu: »Krst je zakrament, na katerem temelji naša vera in ki nas spaja kot žive ude v Kristusu in njegovi Cerkvi. Skupaj z evharistijo in birmo oblikuje uvajanje v krščanstvo, ki predstavlja en sam velik zakramentalni dogodek, ki nas oblikuje po Gospodu in iz nas dela živo znamenje njegove navzočnosti in ljubezni.

Jezus je torej stopil v Jordan, da bi poudaril vrednost krsta, krsta, ki ga bomo po njem mi prejemali, krsta, ki nas oblikuje po Gospodu in nas dela živo znamenje njegove navzočnosti in ljubezni. Kako nas krst oblikuje, po čem postajamo podobni Gospodu in po čem znamenje njegove ljubezni? Po krstu tudi mi prejmemo dostojanstvo Božjih otrok in trojno službo: kraljevsko, duhovniško in preroško.

S krstom smo torej postali podobni Kristusu. Krst nam pomaga, da to podobnost živimo v Cerkvi. Zato papež živo poudarja, da ni isto biti krščen ali nekrščen. Vabi nas, da se spomnimo datuma svojega krsta. Kar pobrskajmo po dokumentih, da ta datum najdemo, če ga še ne poznamo. Spodbuja nas še, naj se na nas pozna delovanje krstne milosti, da bodo v srečanju z nami, naši bratje lahko srečali prave Božje otroke, prave brate in sestre v Jezusu Kristusu, prave člane Cerkve.

Naj bo torej današnji dan obnovitev krstne milosti in veselje nad trojno službo, ki nam je s krstom podeljena. Naj bomo po Kristusu resnično kralji, duhovniki in preroki!

Janez  Krstnik se zaveda velike razdalje, ki je bila med njim in Jezusom, zato pravi za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden… Toda Jezus je prišel ravno zato, da bi zapolnil to razdaljo med človekom in Bogom. Če je On vse z Božje strani, je tudi vse s človeške strani, in združuje to, kar je bilo ločeno. Zaradi tega je prosil Janeza, naj ga krsti. To je, da se uresniči Očetov načrt, ki gre po poti pokorščine in solidarnosti s krhkim in grešnim človekom, po poti ponižnosti in popolne bližine Boga do svojih otrok. Saj Bog je tako zelo blizu nam, zelo blizu.

V trenutku, ko je Jezus, krščen po Janezu, stopil iz vode reke Jordan, se je zaslišal glas Boga Očeta iz višav: ‘Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje’. Istočasno je Sveti Duh v obliki goloba prišel nad Jezusa, in razodel javni začetek njegovega poslanstva odrešenja. Poslanstvo, za katerega je značilen stil ponižnega in krotkega služabnika, opremljenega samo z močjo resnice, kakor je prerokoval prerok Izaija.

Takšen je tudi stil oznanjevanja  Kristusovih učencev: oznanjati evangelij s krotkostjo in odločnostjo, ne da bi nad komerkoli kričali, brez kakršne koli domišljavosti ali siljenja. Resnično poslanstvo je  privlačnost. Kako je mogoče privlačiti za Kristusa? To se lahko začne iz močne povezanosti z Njim v molitvi, češčenju in konkretni dejavni ljubezni, kar je, služiti Jezusu v najmanjših bratih. S posnemanjem Jezusa, dobrega in usmiljenega pastirja in poživljeni z njegovo milostjo, smo poklicani napraviti svoje življenje za veselo pričevanje, ki razsvetljuje pot, prinaša upanje in ljubezen.

Ta praznik nam ponovno odkrije dar in lepoto tega, da smo ljudstvo krščenih, torej s Kristusovo milostjo rešenih grešnikov, ter resnično vključeni po delovanju Svetega Duha v sinovski Jezusov odnos z Očetom, sprejeti v naročje matere Cerkve in usposobljeni za bratstvo, ki ne pozna meja in pregrad.

Naj Devica Marija pomaga vsem nam kristjanom ohraniti vedno živo in hvaležno zavest našega krsta ter prehoditi v zvestobi pot, ki smo jo začeli s tem zakramentom našega prerojenja. Vedno pa naj nas spremlja ponižnost, krotkost in odločnost.

 

Pripravil: Ervin Mozetič