Misli Benedikta XVI. za 4. nedeljo med letom

Letos pri nedeljskem bogoslužju razmišljamo ob Markovem evangeliju, katerega posebnost je tako imenovana ‘mesijanska skrivnost’, torej dejstvo, da Jezus ne želi, da se zunaj ozke skupine učencev trenutno razve, da je On Kristus, Božji Sin. Pri tem postane jasno, zakaj večkrat opozori tako apostole, kakor bolnike, ki jih je ozdravil, naj nikomur ne povejo, kdo je. Na primer evangeljski odlomek današnje nedelje (Mr 1,21-28) pripoveduje o človeku, ki je bil obseden z nečistim duhom. Ta je nenadoma začel vpiti: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pogubit? Poznam te, kdo si: Sveti, od Boga!« Jezus pa mu je zapretil: »Umolkni in pojdi iz njega!« In takoj je nečisti duh z močnim vpitjem šel iz njega.

Jezus ni izganjal samo hudih duhov iz ljudi ter jih s tem osvobodil najhujšega suženjstva, ampak je hudim duhovom prepovedal, da bi razkrili, kdo je. Zelo je vztrajal pri tej ‘skrivnosti’ saj je šlo za uspeh njegovega poslanstva, od katerega je bilo odvisno naše zveličanje. Vedel je namreč, da mora biti za osvoboditev od nadvlade greha, žrtvovan na križu kot resnično velikonočno jagnje. Hudič ga je namreč skušal odvrniti od tega ter ga je hotel speljati na človeško logiko o mogočnem in uspešnem Mesiji. Kristusov križ bo hudičev propad. Zaradi tega je Jezus nenehno poučeval svoje učence, da bo moral za vstop v svojo slavo veliko trpeti, biti zavržen, obsojen in križan (prim. Lk 24,26). Trpljenje pa je namreč vključeno v njegovo poslanstvo.

»Evangelij današnje nedelje (Mr 1,21-28) nam predstavi Jezusa, ki je na sobotni dan pridigal v shodnici v majhnem mestu Kafarnáum, ob Galilejskem jezeru, v katerem sta prebivala Peter in njegov brat Andrej. Njegovemu poučevanju, ki je povzročilo začudenje med ljudmi, je sledila osvoboditev človeka, ki ga je obsedel nečisti duh. Ta je prepoznal v Jezusu ‘svetega od Boga’ torej Mesija. Hitro se je glas o njem razširil po vsej pokrajini, ki jo je prehodil z namenom, da je oznanjal Božje kraljestvo ter ozdravljal vsakovrstne bolezni. Beseda in dejanje. Sveti Janez Krizostom je opazil, kako je Gospod ‘izmenično nagovoril poslušalce ter jim storil kaj dobrega, tako, da je od čudežev prišel k besedam ter se nato ponovno vrnil od poučevanja svojega nauka k čudežem.’

Beseda, ki jo je Jezus nameni ljudem, takoj odpre dostop do Očetove volje ter do resnice o njih samih. Ni pa bilo tako s pismouki, ki so se trudili razlagati Sveto pismo s številnimi razmišljanji. Poleg tega pa je Jezus k učinkovitosti besede dodal še osvoboditev od zla. Sveti Atanazij je opomnil, da ‘zapovedovati duhovom ter izganjati jih, ni človeško temveč božje delo’ saj je Gospod ‘odvračal od ljudi vsakršne bolezni in vse slabosti. Kdo bi še lahko potem, ko je videl njegovo moč… dvomil, da ni on Sin, Modrost in Božja moč? ‘Božja oblast ni naravna moč. Oblast Božje ljubezni namreč ustvarja vesolje in z učlovečenjem Edinorojenega Sina, ki se je spustil v našo človeško naravo, ozdravlja od greha pokvarjeni svet. Romano Guardini je zapisal: ‘Celotno Jezusovo bivanje je prevod te moči v ponižnost… je oblast, ki se poniža v podobo hlapca.’

Za človeka oblast pogosto pomeni posedovanje, moč, nadvlado, uspeh. Za Boga pa je oblast služenje, ponižnost, ljubezen. To pa pomeni vstopiti v Jezusovo logiko: ki se je sklonil in umil učencem noge (prim. Jn 13,5), ki mu je samo za dobro človeka, ki ozdravlja rane, ki je sposoben tako velike ljubezni, da da svoje življenje, saj je Ljubezen. V eni od svojih pisem je sv. Katarina Sienska zapisala: ‘Potrebno je, da vidimo in v resnici osvetljeni z lučjo vere spoznamo, da je Bog popolna in večna Ljubezen, ki ne more hoteti nič drugega kot le to, kar je dobro za nas.’

Vir: Hozana.si

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.