Skrivnosti Vatikanskih muzejev: Faraoni na dvoru papežev

V okviru novega multimedijskega projekta »Skrivnosti Vatikanskih muzejev« je na vrsti predstavitev Egipčanskega muzeja.

Gre za kraj, kjer kipi, sarkofagi in slike govorijo o antični egipčanski civilizaciji, o zemlji, kjer se je začel izhod iz sužnosti v obljubljeno deželo, in ki je nudila zatočišče Sveti Družini. Ob obisku Egipčanskega muzeja, ki je ena izmed ključnih mednarodnih točk na tem področju znanstvenega raziskovanja, je mogoče podoživeti duha iz dobe faraonov.

Sodelovanje z utemeljiteljem italijanske egiptologije

»Papež je kamerlengatu naročil, naj ne kupuje več etruščanskih, grških ali rimskih predmetov, ampak samo egipčanske.« S takšnim navdušenjem je 2. aprila 1838 pater barnabit Luigi Ungarelli, ki mu je papež Gregor XVI. naročil, naj opremi novi Egipčanski muzej, pisal svojemu učitelju in prijatelju Ippolitu Roselliniju. Tega uglednega egiptologa, ki velja za utemeljitelja italijanske egiptologije in je bil prvi profesor na svetu, ki je vodil katedro za egiptologijo, je papež izbral, da bi uredil novi muzej, vendar pa je moral povabilo zavrniti in je predlagal ime svojega najljubšega učenca.

Od skrivnosti do znanosti

Z ustanovitvijo Egipčanskega muzeja 16. februarja 1839 je bil Vatikan dejavno vključen v ozračje t.i. mednarodnega arheološkega vrenja, okoli katerega se je v času med koncem 18. in začetkom 19. stoletja rodila sodobna egiptologija, ki je postala znanost. To obdobje se je začelo zaradi naključnega in izrednega odkritja kamna iz Rosette med Napoleonovim bojnim pohodom na Egipt leta 1799. Na tej granodioritni najdbi je vklesano enako besedilo v hieroglifih, demotski pisavi ter stari grščini in sicer gre za besedilo odloka, izdanega leta 196 pred Kristusom, v čast faraonu Ptolemaju V. Epifanu. Proučevanje kamna je omogočilo, da je na nek način »spregovorila« starodavna civilizacija ob Nilu, ki je bila do tedaj »nema« in zavita v skrivnost. Leta 1822 je francoski jezikoslovec Jean Francois Champollion uspel razvozlati skrivnostno staroegipčansko pisavo. Začela se je egiptomanija: med učenjaki, starinarji in zbiratelji sta se razplamtela vročično preučevanje in vedoželjnost. O tem obdobju priča tudi zbirka znanstvenih publikacij z naslovom Description de l’Égypte, v kateri je 160 raziskovalcev med francosko odpravo preko besedil in vklesanih napisov velikih razsežnosti spregovorilo o starodavnem in modernem Egiptu.

Potrditev dejstev, zapisanih v Svetem pismu

Rim vse od cesarskega obdobja hrani največjo zbirko egipčanskih starin, obiskal ga je tudi Champollion. »Mislim, da bi bil težko v Rimu kdo sprejet z večjimi vljudnostmi, kot sem jih bil deležen jaz,« je zapisal ob spominu na gostoljubnost papeža Leona XII. leta 1826. Tedaj si je v Vatikanski apostolski knjižnici ogledal zbirke papirusov in obiskal Kapitolske muzeje, kjer ga je navdušil kip kraljice Tuye iz črnega granita. Kronološka razvrstitev egipčanskih dinastij, ki jo je Champollion rekonstruiral ob koncu francosko-toskanske znanstvene odprave, pri kateri je sodeloval tudi Rosellini, z zgodovinskega vidika potrjuje dejstva, zapisana v Svetem pismu. V začetku je bil Vatikan nezaupljiv do poglobljenega preučevanja starodavne civilizacije ob Nilu, kot je razvidno iz dekreta kamerlenga kardinala Bartolomeja Pacce, ki je leta 1821 določil, naj se ne kupuje egipčanskih starin. Postopoma pa je bilo zanimanje vedno večje, dve leti pred tem ga je začel spodbujati tedanji nadzornik za starine in umetnost Papeške države, kipar Antonio Canova.

Papež Gregor XVI. ustanovil tri muzeje

Odločilnega pomena so bili močna intuicija, občutljivost, kultura in zanimanje za antikvitete papeža Gregorja XVI., ki je bil izvoljen leta 1831. V Vatikanu je ustanovil tri muzeje: Etruščanski, Posvetni lateranski in Egipčanski. Sveti oče je za nakup egipčanskih del, ki so bila v Rimu prisotna v velikih zbirkah in na sejmu starin, namenil tudi osebna sredstva. Posebnost zbirke, ki je razstavljena v nekdanjem stanovanju Pija IV. v Belvederu, je njena teritorialna identiteta. Za razliko od ostalih velikih egipčanskih antičnih zbirk, ki so v tistem času nastajale v Evropi po razmahu arheoloških raziskovanj, so namreč v Vatikanu ohranjene najdbe, ki so se v Rimu nahajale v cesarskem obdobju: predmeti iz Egipta ali pa  egiptovska dela, ki so jih v antičnem Rimu uporabljali za dekoracijo patricijskih vil. Posebej pomenljive so ruševine Hadrijanove vile v Tivoliju, med katerimi je veličasten Antinosov kip, ali ruševine, ki so jih prenesli iz Kapitolskih muzejev.

Obelisk, ki ni prispel do Rima

Alessia Amenta, kustosinja omenjene vatikanske zbirke, je spregovorila o eni izmed manj znanih zanimivosti, povezanih s papežem Gregorjem XVI. in njegovim navdušenjem nad Egiptom. Gre za t.i. Rimsko odpravo, ko so na papeževo željo v letih 1840-41 tri ladje odplule do Aleksandrije in Asuana. Ta dogodek je prav tako obeležen na enem izmed napisov v mestu na vzhodu Nila. Poleg tega pa le redki vedo, da je Ungarelli, čigar naloga je bila opremiti novi Egipčanski muzej, nameraval v središče Storževega dvorišča, kjer se danes nahaja Krogla Arnalda Pomodora, postaviti Senusretov obelisk. Gre za najbolje ohranjen obelisk, ki v višino meri več kot 20 metrov. Vendar pa se je z Ungarellijevo smrtjo leta 1843 ta veličastni projekt razblinil. Spomin nanj je 2. septembra 1945 obeležil vatikanski časopis L’Osservatore Romano s člankom z naslovom Obelisk, ki ni prispel.

Sarkofag in potovanje v večnost

Pomemben del Egipčanskega muzeja predstavljajo sarkofagi. Gre za mikrokozmos, ki varuje in ohranja mumijo, za prostor, ki duši zagotavlja večnost. Znotraj sarkofaga se pokojnik vsak dan znova rodi ob sončnem vzhodu. Dragocen nakit, amuleti, obuvala in drugi osebni predmeti predstavljajo opremo, ki umrlega spremlja na poti v onostranstvo. »Na papirusih so zapisane magične formule, pripovedi in obredi, ki so pokojniku omogočili, da je prispel v večnost,« je poudarila Alessia Amenta, kustosinja omenjene vatikanske zbirke. Med ikonografskimi upodobitvami je Oziris, egipčanski bog mrtvih, ki s tehtnico tehta srce pokojnika in tako oceni njegov način življenja. Srce je bilo namreč edini organ, ki so ga ohranili v mumiji, ostale so balzamatorji shranili v kanope.

Vir: Vatican News

Foto: posnetek zaslona

Obj.: M. B.