Misli Benedikta XVI. ob Božji besedi 21. nedelje med letom

Objavljeno: 18. 08. 2021

|

Kategorije: Vera

<strong>Misli</strong> Benedikta XVI. ob Božji besedi <em>21. nedelje med letom</em>

Opoldanski nagovor, nedelja, 23. avgust 2009

»Nekaj nedelj, kot veste, nam je bogoslužje ponudilo v razmišljanje šesto poglavje Janezovega evangelija, v katerem se je Jezus predstavil kot ‘živi kruh, ki sem prišel iz nebes ‘ in dodal: ‘Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta’ (Jn 6,51). Judom, ki so se med sabo prepirali in se spraševali: ‘Kako nam more ta dati svoje meso jesti?’ (v. 52), in svet še vedno razpravlja o tem, je Jezus enkrat za vselej zatrdil: ‘Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi’ (v. 53). Danes na 21. nedeljo med letom premišljujemo zaključek tega poglavja, v katerem četrti evangelist poroča o odzivu ljudi in tudi samih učencev, ki so se ob teh Gospodovih besedah pohujšali do takšne mere, da so mnogi, ki so do tedaj hodili za njim, vzkliknili: ‘Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati? (v. 60). Od tistega trenutka ‘je veliko njegovih učencev odšlo stran in niso več hodili za njim’ (v. 66) in enako se je vedno znova dogajalo v različnih zgodovinskih obdobjih. Pričakovali bi, da bo Jezus zatekel h kompromisu, da bi ga lažje razumeli, toda On ni omilil svojih trditev, nasprotno, kar naravnost se je obrnil na dvanajstere z besedami: ‘Ali hočete tudi vi oditi?’ (v. 67).

To izzivalno vprašanje ni bilo namenjeno samo tedanjim poslušalcem, temveč vernikom in ljudem vseh časov. Tudi danes jih ni malo, ki so se pohujšali nad paradoksom krščanske vere. Jezusov nauk se zdi, da je ‘trd’, pretežak, da bi ga sprejeli in uresničevali. So takšni, ki ga zavrnejo in zapustijo Kristusa, so pa tudi takšni, ki besedo ‘prilagodijo’ času ter ji tako izpraznijo smisel in vrednost. ‘Ali hočete tudi vi oditi?’ Ta vznemirljiv izziv odzvanja v srcu in od vsakega pričakuje oseben odgovor, saj je vprašanje namenjeno vsakemu od nas. Jezus nikakor ni zadovoljen z navidezno in formalno pripadnostjo, tudi ne s takojšnjim in navdušenim sprejemanjem, ravno nasprotno, potrebno se je za vse življenje pridružiti ‘njegovemu razmišljanju in njegovemu hotenju’. Hoja za Njim navda srce z veseljem in da polni smisel našemu bivanju, prinese pa tudi težave in odpovedi, saj je pogosto potrebno iti proti toku.

‘Ali hočete tudi vi oditi?’ Na to Jezusovo vprašanje odgovori Peter v imenu apostolov in vernikov vseh časov: ‘Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga’ (vv. 68-69). Dragi bratje in sestre, tudi mi lahko in hočemo v tem trenutku ponoviti Petrov odgovor, zavedajoč se lastne človeške krhkosti, naših problemov in težav, toda z zaupanjem v moč Svetega Duha, ki se izraža in razodeva v občestvu z Jezusom. Vera je dar Boga človeku in je istočasno tudi svobodna in popolna izročitev človeka Bogu. Vera je učljivo poslušanje Gospodove besede, ki je ‘svetilka’ našim korakom in ‘luč’ na naši poti (Ps 119,105) (Opoldanski nagovor, 23. avgust 2009).

 

Opoldanski nagovor, nedelja, 26. avgust 2012

Pretekle nedelje smo premišljevali govor o ‘kruhu življenja’, ki ga je Jezus imel v shodnici v Kafarnaumu, potem ko je s petimi kruhi in dvema ribama nasitil tisoče ljudi. Današnji evangelij pa predstavi odziv učencev na ta govor, odziv, ki ga je Jezus sam zavestno povzročil. Evangelist Janez, ki je bil navzoč skupaj z drugimi apostoli predvsem poroča, da je ‘po tistem veliko njegovih učencev odšlo stran in niso več hodili za njim’ (Jn 6, 66). Zakaj? Ker niso mogli verjeti Jezusovim besedam, ko je rekel ‘Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje’ (Jn 6,51.54). To razodetje je za njih ostalo nerazumljivo, saj so ga razumeli samo v materialnem pomenu, medtem ko je bila v teh besedah že v naprej naznanjena Jezusova velikonočna skrivnost, med katero je On daroval samega sebe za zveličanje sveta v novi navzočnosti v sveti evharistiji.

Potem ko je videl, da so številni njegovi učenci začeli odhajati, se je Jezus obrnil na Apostole z besedami: »Ali hočete tudi vi oditi?«(Jn 6,67). Kakor v drugih primerih, je odgovoril Peter v imenu Dvanajsterih: ‘Gospod h komu naj gremo?’ Tudi mi lahko razmislimo o tem. ‘Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga’ (vv. 68-69). O tem odlomku je čudovit komentar sv. Avguština, ki pravi: ‘Vidite, kako je Peter po Božji milosti, po navdihu Svetega Duha, razumel? Kako to, da je razumel? Zato, ker je veroval. Ti imaš besede večnega življenja. Ti nam daješ večno življenje tako, da nam ponujaš svoje telo in svojo kri. In mi smo verovali in vemo. Ne pravi: mi smo vedeli in verujemo, temveč smo verovali in vemo. Verovali smo, da lahko vemo, saj če bi prej hoteli vedeti kot verovati, ne bi zmogli ne vedeti ne verovati. Kaj smo verovali in kaj smo spoznali? Da si ti Kristus Božji Sin in si ti večno življenje samo ter nam v mesu in krvi daješ to, kar ti sam si’ (Komentar Janezovega evangelija 27,9).

Končno pa je Jezus vedel, da je tudi med dvanajsterimi eden, ki ne veruje: Juda. Tudi Juda, bi lahko odšel, kot so to storili mnogi učenci, celo moral bi oditi, če bi bil pošten. Toda ostal je z Jezusom. Ni ostal zaradi vere, niti zaradi ljubezni, temveč s skrivnim naklepom, da bi se Učitelju maščeval. Zakaj? Juda se je namreč čutil od Jezusa izdan in se je odločil, da ga bo ob svojem času izdal. Juda je bil zelot in je hotel zmagovitega Mesija, ki bi vodil upor proti Rimljanom. Toda Jezus je razočaral ta pričakovanja. Težava je v tem, da Juda ni odšel, zato je njegova največja krivda dvoličnost, ki je hudičevo znamenje. Zato je Jezus rekel Dvanajsterim: ‘Eden izmed vas je hudič!’ (Jn 7,70). Prosimo Devico Marijo, naj nam pomaga verovati v Jezusa tako, kot je sveti Peter in da bomo vedno iskreni z Njim in z vsemi.

 


Vir: hozana.si

Foto: Unsplash

Obj.: M. B

Povej naprej.