Seme taizéjske skupnosti: Pred 81. leti je brat Roger prišel v Taizé

Pred enainosemdesetimi leti, sredi druge svetovne vojne, se je 25-letni Roger Schutz ustavil v francoski Burgundiji. Kupil je zapuščeno hišo v Taizéju in skupaj s sestro Geneviève začel sprejemati in skrivati Jude in begunce.

Mineva 81 let, odkar je sredi druge svetovne vojne v Taizé, majhno in odmaknjeno vasico v Burgundiji, nedaleč od Clunyja, s kolesom prispel petindvajsetletni Roger Schutz. Najprej je poskušal postati pisatelj, zatem pa se je vpisal na teologijo, vendar je med dolgoletno boleznijo v njem zorela želja, da bi ustvaril skupnost, v kateri bi lahko konkretno živel spravo med kristjani in sprejemal osebe v stiski.

20. avgust 1940: Rogerjev prihod v Taizé

Bil je 20. avgust 1940, ko je Roger iskal hišo, v kateri bi lahko začel uresničevati svoje sanje. Da je Taizé pravi kraj, so ga je prepričale besede starejše ženske Henriette Ponceblanc, ki mu je med kosilom rekla: »Ostani tukaj, tako smo osamljeni.« Mlademu Schutzu se je zdelo, da po tej ženski govori Kristus, zato se je odločil, da bo ostal. Z majhnim posojilom je kupil zapuščeno hišo na robu vasi.

Dom za Jude in vojne begunce

Ko je izbruhnila vojna, je Roger spoznal, da mora pomagati ljudem, ki so se znašli sredi velike preizkušnje, tako kot je to naredila njegova babica Marie-Louise med prvo svetovno vojno. Taizé je bil zelo blizu ločnice, ki je Francijo razdelila na dva dela, zato je bil primeren za sprejem tistih, ki so bežali pred vojno. Tako je Roger začel sprejemati in skrivati prebežnike, zlasti Jude, pri čemer mu je pomagala sestra Geneviève. Ker ju je gestapo odkril, medtem ko je novembra 1942 Roger spremljal begunce brez dokumentov do švicarske meje, sta se odločila, da ostaneta v Ženevi.

Prvi bratje: Roger, Pierre in Max

Tukaj sta se Rogerju pridružila dva študenta iz Lyona, Pierre Souvarain in Max Thurian. To je bilo prvo jedro prihodnje ekumenske skupnosti Taizé. Trojica se je leta 1944 vrnila v Francijo in dobila dovoljenje za prosto gibanje po državi, da bi pomagali najbolj potrebnim. Pomagali so nemškim ujetnikom v dveh bližnjih taboriščih in osirotelim otrokom, za katere je skrbela Geneviève. Postopoma so se prvim bratom pridružili še drugi. Na veliko noč leta 1949 je sedem bratov napravilo življenjske meniške zaobljube ter se zavezalo, da bodo živeli v neporočenosti (celibatu), skupnosti dobrin in preprostosti življenja.

Duhovno življenje vnesti v razpoke sveta

Od takrat se je marsikaj spremenilo, je lani, ob 80. obletnici prihoda br. Rogerja v Taizé, spomnil sedanji prior skupnosti brat Alois. Kot je dejal, Rogerjev prvotni namen, »ostaja zelo aktualen: duhovno življenje, iskanje Boga, vnesti tja, kjer so razpoke sveta«. Sto bratov še danes sprejema begunce v Taizéju, nekateri bratje pa živijo v majhnih bratstvih skupnostih v krajih, ki so v današnjem svetu še posebej nezaščiteni. Predvsem pa vsako leto odprejo vrata tisočim mladim z vseh celin, kar je »en velik razvoj, ki nas še danes preseneča«, pravi brat Alois. Mladi ne pridejo, da bi postali del novega ekumenskega gibanja, ampak pridejo, »da bi skupaj črpali iz vira vere«.

Ob koncu molitve bratje prisluhnejo mladim

Skupne molitve, pri katerih se skupnost trikrat na dan zbere v cerkvi sprave, še vedno ostajajo v središču mladinskih srečanj, spremljajo pa jih pesmi, ki jih poznajo in pojejo v cerkvah na vseh celinah. Mladi z vsega sveta prihajajo v Taizé, da bi doživeli poseben teden: srečanje, petje, molitev, tišina, ki skoraj spontano pripeljejo do ponovnega odkritja smisla življenja. Ob koncu molitve v veliki cerkvi ali na evropskih srečanj ob koncu leta se je brat Roger pogosto srečeval z mladimi. Kot je januarja 1998 pojasnil v pogovoru za vatikansko televizijo (CTV), gre predvsem za to, da bratje mlade poslušajo ter jih spodbujajo, naj odgovore iščejo v sebi.

 

---

Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.