Danes spoznati zglednost svetnikov

Predavanje jezuita p. Federica Lombardija na simpoziju z naslovom »Svetost danes«, ki ga je od 3. do 6. oktobra 2022 organiziral Dikasterij za zadeve svetnikov.

 

Uvod

Ko so me pred 50 leti poslali v uredništvo La Civiltà Cattolica, sem tam našel starejšega in uglednega patra, starega okoli 80 let, ki mu je bilo ime p. Domenico Mondrone DJ. Desetletja je bil urednik revije in se je ukvarjal z literaturo, potem pa se je razvnel drug mlajši strokovnjak s tega področja p. Ferdinando Castelli DJ in on je ves čas posvetil pisanju prikazov svetnikov ali ljudi zglednega življenja, za katere bi lahko začeli postopek. Pisal je z veliko lahkoto in z mnogih strani, tudi s strani številnih ženskih kongregacij, so mu prinašali gradivo, da bi iz njega naredil profil in ga, če je bilo mogoče, objavil v La Civiltà Cattolica. Dobro se spomnim, da je pogosto dejal, da je srečen, ker opravlja to delo in da se mu je zdelo, da je v preteklih desetletjih skoraj izgubljal čas, ko se je ukvarjal z literaturo, medtem ko je bilo ukvarjanje s svetniki veliko lepše. Videlo se je, da so mu oči sijale od veselja in navdušenja, ko nam je stalno pripovedoval o svojih novih odkritjih izbranih duš. Profili so postali tako številni in hitri – nazadnje skoraj eden na teden – da jih revija ni mogla več sprejemati, tako so začeli izhajati v zvezkih – spomnim se jih vsaj šest, vendar jih je morda bilo več: »Svetniki še vedno so!« Direktor revije – v tistem času pater Sorge DJ – je v dobrohotni šali na račun tega nezaustavljivega in nezadržnega toka pogosto dejal: »P. Mondrone: »Svetnikov ni nikoli konec!« S podobno formulo bi danes lahko rekli: »Svetniki se nikoli ne končajo!« Vse to je lepo, a morda bi tudi na trumi izbranih duš p. Mondroneja lahko razmislili, da bi videli, če so prav vsi predstavljali tiste vidike zglednosti, ki jih napravljajo za dragocene luči v naših dneh za Božje ljudstvo na poti.
—
V naslovu, ki mi je bil dodeljen, je rečeno: »Danes spoznati zglednost svetnikov.« Zadržimo se nekoliko pri »danes«. Čeprav je bilo v preteklih dneh povedanega več in bolje, mi dovolite, da povem nekaj o načinu, na katerega nas »danes« Cerkev sama vabi, naj gledamo na svetost.

 

Vesoljna poklicanost k svetosti

2. vatikanski koncil ugotavlja, da so se v razvoju zgodovine Cerkve v čaščenju vernikov sčasoma najprej pojavili liki apostolov, potem mučencev, velikih škofov, menihov in devic, ki so od bliže posnemali Kristusovo uboštvo in deviškost, »in končno ostali, katere je pobožnosti in posnemanju vernikov priporočalo odlično izvrševanje krščanskih kreposti  in obdarjenost z izrednimi božjimi darovi« (C 50). Nedvomno gre za postopno razširitev pogleda in premik poudarkov.

Koncil je zelo vztrajal na »poklicanosti vseh k svetosti Cerkve« (Luč narodov, 5) in papež Frančišek jo je, kot vemo, nedavno ponovno učinkovito predlagal v svoji čudoviti Apostolski spodbudi »Veselite in radujte se« iz leta 2018.

Danes mora biti vsak govor o svetnikih in zlasti o njihovi »zglednosti« tesno, izrecno in naravno povezan z govorom o poklicanosti vsakega kristjana k svetosti. Nekoliko bi dvomil, če bi trdil, da ga je treba »dokončati«, ker bi se mi zdelo, da tvegam njegovo »instrumentalno redukcijo«, vendar pa seveda ne morem na noben način zanemariti, ker je po eni strani rezultat v smislu, da obstaja toliko zglednih svetnikov, ker so vsi poklicani k svetosti«, po drugi strani pa močan dejavnik razvoja v smislu, da nam vsem pomaga, ko vidimo pred seboj toliko dobrih zgledov.

 

Občestvo svetnikov: oblak prič okoli nas

Poleg tega mora vsak govor o svetnikih in njihovem zgledu potekati onkraj omejujočega in intimističnega individualizma. Svetniki so člani skupnosti, katere del smo in ki presega to, kar vidimo in otipamo z materialnimi čuti, odnos z njimi pa nas spodbuja in podpira kot ljudstvo na poti.

Morda nobeno besedilo Svetega pisma tega vidika ne izrazi tako dobro kot Pismo Hebrejcem (Heb 11), ki nam govori o zgledih vere skozi zgodovino in zaključuje: »Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev … vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere« (Heb 12,1-2a).

Drugo, zelo učinkovito besedilo za navdihovanje te perspektive občestva vseh nas s svetniki, je besedilo Pisma Efežanov, ki govori o nas kot o sodržavljanih svetih, ki smo po duhu sezidani kot živi tempelj: »Potemtakem niste več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani svetih in domačini pri Bogu. Sezidani ste na temelju apostolov in prerokov. Vogalni kamen pa je sam Kristus Jezus, v katerem se zedinja celotna zgradba, tako da raste v svet tempelj v Gospodu. Vanj se z drugimi tudi vi vzidavate za Božje bivališče v Duhu« (Ef 2,19-22).

Odmev teh besedil slišimo v temeljnem dokumentu sv. Janeza Pavla II. o zadevah svetnikov (Apostolska konstitucija »Divini perfectionis magister«, prim: C 50), ko trdi: »Ko zremo življenje tistih, ki so zvesto hodili za Kristusom … se s tem učimo najbolj varne poti, po kateri bomo skozi nestalnosti tega sveta v skladu z vsakomur lastnemu stanu in položajem mogli dospeti do popolnega zedinjenja s Kristusom, to je do svetosti. V resnici smo obdani z velikim oblakom prič, po katerih se nam Bog ponavzočuje in nam govori, z veliko silo pritegnjeni, da bi dosegli nebeško kraljestvo.«

Isto besedilo nas spominja, da gre ta oblak prič skozi celotno zgodovino človeštva in Cerkve, pa tudi danes se moramo čutiti vanj vključeni in pritegnjeni, ker med Kristusovimi privrženci »v vsakem času Bog izbere mnoge, da bi od bliže sledili Kristusovemu zgledu, s prelitjem krvi ali z junaškim izvrševanjem kreposti dali bleščeče pričevanje za nebeško kraljestvo« (prim. C 50).

 

»V vsakem času Bog izbere mnoge«

V vsakem času. Čeprav so se – kot smo že omenili – »kategorije« čaščenih svetnikov sčasoma razširile, ne smemo pozabiti, da je mnogoterost in raznolikost svetniških likov skozi stoletja hranila duhovno življenje Božjega ljudstva. Dovolj je, da se spomnimo na srednjeveške Legendae Sanctorum, na primer na izredno razširjenost in vpliv Legenda aurea Iacopa da Verazzeja. Sv. Ignacija Lojolskega je očarala in jo je vključil v pot svojega spreobrnjenja. Dve branji, ki sta ga spremljali in se ga globoko dotaknili, ko je bil prisiljen v mirovanje po rani zaradi znamenite topovske krogle na obzidju Pamplone, sta ravno Kristusovo življenje Ludolfa Saksonskega in hagiografsko delo Iacopa da Verazzeja. Toda ko pogledamo naš čas, mislim, da je pomnožitev beatifikacij in kanonizacij, ki so bile značilne na pontifikat Janeza Pavla II. za nas najmočnejši in najbolj impresiven dokaz tega: »Bog izbere mnoge, da bi dali bleščeče pričevanje.«

 

Jezusova zglednost kot izvor zglednosti svetnikov

Tretja pripomba. Ko govorimo o »zglednosti« v svetosti, ne smemo nikoli pozabiti, da je prva zglednost, zglednost Jezusa Kristusa, ki je »božanski vzor vsake popolnosti« (Apostolska konstitucija »Divinus perfectionis magister«).

Glede na evangelije se je včasih Jezus sam izrecno predstavil kot zgled, ki ga je treba posnemati. Tako je po »vzkliku veselja« nadaljeval: »Vsi, ki ste utrujeni in obteženi … učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam« (Mt 11,28), ali pa po umivanju nog: »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil« (Jn 13,15). Toda razprava je širša. V uvod v tisti del, v katerem predstavi »skrivnosti« Kristusovega življenja, Katekizem katoliške Cerkve pojasnjuje: »V svojem življenju se Jezus izkazuje kot naš vzor, on je tisti ‘popolni človek’, ki nas vabi, da postanemo njegovi učenci in hodimo za njim. S svojim ponižanjem nam je dal zgled za posnemanje, s svojo molitvijo priteguje k molitvi, s svojim uboštvom kliče, naj prostovoljno sprejemamo pomanjkanje in preganjanje« (KKC, 520). Sv. Pavel izrecno pravi Rimljanom: »Bog potrpežljivosti in tolažbe pa vam daj, da bi bili med seboj istih misli, v skladu s Kristusom Jezusom« (Rim 15,5) in še Filipljanom: »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu« (Flp 2,5). Tudi sv. Peter v svojem pismu omenja Kristusovo trpljenje kot zgled za njegove učence: »Saj ste bili vendar za to poklicani. Saj je tudi Kristus trpel za vas in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah« (1 Pt 2,21).

Če nas neposredno posnemanje Jezusa na nek način lahko prestraši zaradi nedosegljivosti vzornika, nam pridejo na pomoč tisti, ki so mu najbolj zvesto in od blizu sledili, in nam pokažejo možnost, kako živeti Jezusov evangelij v različnih zgodovinskih in bivanjskih razmerah.

Zglednost svetnikov je torej izposojena iz Jezusove zglednosti ter povezana s posebnimi načini in konteksti. Svetniki so živeti evangelij, so v prakso prevedeni blagri, s svojim življenjem govorijo, da je mogoče slediti evangeliju, so priče delovanja Svetega Duha skozi čase. Benedikt XVI. je zelo vztrajal na tem vidiku in da bi ga krščansko ljudstvo dobro razumelo, je sredine kateheze več let posvetil svetnikom različnih obdobij in razmer. Spominjam se, da je ob različnih priložnostih tudi poudaril, da življenja svetnikov vsakega obdobja nudijo katehetom, evangelizatorjem in celo današnjim priobčevalcem bogato paleto zgodb, da jih pripovedujejo. Konkretne zgodbe življenja svetnikov so pogosto precej bolj prepričljive in izredne, kot tiste, ki si jih je izmislila naša domišljija. In Benedikt je hotel, da bi tudi opazili, da imajo svetniki, ki jih je kot take priznala Cerkev, v mnogih primerih nepričakovano trajno aktualnost. Čeprav so živeli v zelo drugačnih zgodovinskih obdobjih od našega, jih čutimo kot zglede, ki so če danes učinkoviti. Zadeva je posebno očitna v primerih kot so sv. Benedikt ali sv. Frančišek ali sv. Frančišek Saleški, ne da bi govorili o velikih učiteljih Cerkve kot sta Avguštin in Tomaž Akvinski ali dolga vrsta mučencev, velja pa tudi za številne druge primere.

Danes radi govorimo o »inkulturaciji« krščanske vere in njenega oznanila. Svetniki pa razodevajo resnično »inkulturacijo« evangelija v različne kulturne in zemljepisne razmere. V našem času so razcvet svetosti v brezkončni množici krajev, držav in kontinentov zlasti poudarjali papeži na svojih potovanjih. Zadnji papeži so obhajali kanonizacije in beatifikacije na mnogih različnih krajih. To je očitno povezano z njihovo pedagogiko svetosti v celotni Cerkvi.

V papeževanju Pavla VI. ostaja še posebej v spominu kanonizacija ugandskih mučencev ob njegovem potovanju v Afriko.

Za Janeza Pavla II. je nemogoče narediti celo samo kratek primeren seznam kanonizacij in beatifikacij med njegovimi potovanji. Mislim, da lahko brez strahu pred zanikanjem rečemo, da so mnogi primeri prišli na cilj hitreje, kot bi se zgodilo sicer, prav zaradi tega, ker so morali biti pripravljeni »za dogovor« s papeževim potovanjem v državo, ki ga je najbolj zanimala, da navedem samo en zelo poseben primer, ki pa se mi je zdel pomemben. Takrat sem bil priča delu, ki ga je z veliko naglico opravljal moj starejši sobrat pater Stanislav Kucinski za pripravo dokumentacije, ki je bila potrebna za javno razglasitev čaščenja mučenca sv. Meinarda, evangelizatorja Latvije, ko je Janez Pavel II. na svojem potovanju v Baltske države leta 1993 šel skozi Rigo.

Benedikt XVI. je glede na svojega predhodnika spremenil prakso, tako da je za papeža pridržal kanonizacije v Rimu in spodbujal obhajanje beatifikacij v krajevnih Cerkvah, za kar je predvsem delegiral prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov. V določenem smislu lahko to novost razumemo kot poudarjanje inkulturiranega značaja vzornosti in čaščenja blaženih, ki je bil bolj očitno postavljen v odnos s krajevnimi resničnostmi.

Ko pridemo do pontifikata papeža Frančiška, lahko opazujemo njegovo pozornost za spodbujanje čaščenja in vzornosti likov velikih evangelizatorjev različnih področij sveta. V ta namen je včasih uporabil tako imenovano »enakovredno« obliko kanonizacije oziroma ne zahtevanje čudeža: sv. Jožefa de Anchiete za Brazilijo, sv. Frančiška de Laval in Marije od Učlovečenja za Severno Ameriko, Josepha Vaza za Šrilanko, Junipra Serre za Vzhod Severne Amerike … Skratka, tukaj nas ne zanima postopek, ampak spodbujanje čaščenja velikih evangelizatorjev; v določenem smislu za vsako celino, za vsako področje »njegov – njegovi sveti evangelizatorji«.

Vendar merilo zglednosti »inkulturacije« ne more biti zgolj zemljepisno. Zadevati mora tudi duha in način prevajanja evangelija v različne razmere. Naj mi bo dovoljeno opozoriti na zadevo, pri kateri sodelujem in jo torej osebno poznam: gre za p. Mattea Riccija, znanega jezuitskega misijonarja na Kitajskem med 16. in 17. stoletjem. Čeprav je časovno oddaljen od nas, še naprej ostaja in ga zato zadnji papeži pogosto navajajo, izjemen primer srečanja evangelija s kitajsko kulturo in zato širše s kulturami, ki so na prvi pogled zelo oddaljene od kulture evangelizatorja. To srečanje je sad ne samo njegove inteligence, ampak še bilj njegove odprtosti Božjemu Duhu in ljubezni, ki ga vodi v prijateljstvo in v dialog z njegovimi kitajskimi sogovorniki. Z eno besedo: svetost gre tukaj v korak z inkulturacijo in je kot njena globoka duša. Janez Pavel II. trdi, da kakor je Duh vodil starodavne očete v naklonjenosti srečanju med krščansko vero in grško kulturo, tako vodi Riccija ali druge velike in svete misijonarje v srečanju krščanstva s kulturami sveta, pri čemer ohranja njihovo pristnost.

 

Prepoznavanje zglednosti svetnikov v različnih življenjskih stanovih: majhna vaja o nujnosti

Luč narodov v št. 41 govori o svetosti v različnih življenjskih stanovih. Vsak življenjski stan je lahko in mora biti kraj krščanske svetosti. Primerov ne manjka. Nevarno je, da bi se pri njihovem naštevanju izgubili. Kot sem dejal na začetku: svetnikov ni nikoli konec. Vendar moramo skušati svojim razmišljanjem dati nekaj konkretnosti.

Koncil najprej govori o služabnikih Cerkve. Mislimo na škofe in na duhovnike in pomislimo, kako papež Frančišek stalno vztraja pri opravljanju cerkvene službe na »neklerikalen« način, se pravi popolnoma osredotočeno na služenju ljudstvu in ne na osebo pastirjev. To danes postaja zelo pomemben pokazatelj za razločevanje zglednosti.

Tako lahko dojamemo vrednost lika nekega ponižnega škofa, kot je bil škof Albino Luciani, potem Janez Pavel I.: ponižnost, imeti se za »prah«, v katerega Božji prst lahko napiše to, kar hoče v dobro svojega ljudstva, je v tem zgled za vse škofe. Glede na to, da je bil Luciani papež samo en mesec, se mi zdi jasno, da je treba njegovo zglednost prepoznati bolj v njegovem škofovanju kot v njegovem papeževanju, ne glede na to, kako pomembno je.

Pri duhovnikih v dušnem pastirstvu lahko pomislimo na lik »Cura Brochero«, se pravi na argentinskega župnika Joséja Gabriela Brochera, ki ga je zelo ljubil papež Frančišek in je bil v zadnjih letih hitro razglasen za blaženega in za svetnika ravno zato, ker odlično pooseblja tistega pastirja, »ki ima vonj po ovcah«, o katerem nam Frančišek nenehno govori že od začetka svojega pontifikata.

Dovolite mi, da v zvezi z duhovniki dodam premislek zaradi globoke krize, ki jo danes doživljajo mnogi, preveč duhovnikov v Cerkvi, pa naj bo to kot posledica sekularizacije in zmanjšanega družbenega priznanja in upada poklicev, ali pa in včasih še bolj kot posledica odmeva škandalov zaradi spolnih zlorab in širše, kot vztraja papež Frančišek, zlorabe vesti in oblasti. Govori se o krizi duhovniške identitete. Zato je zelo pomembno, da ne zatrjujemo samo z besedami, ampak da vemo in vidimo, da obstajajo sveti duhovniki, ki zvesto in vedro živijo svojo poklicanost v našem času; da imajo človeško zdrave in uravnotežene odnose z ženskami in moškimi, z dekleti in fanti, z deklicami in dečki; da so za vse prehod Božjega ljubečega očetovstva in ki – onstran svojih oseb – pomagajo srečati Jezusa in odgovorno ter svobodno rasti v krščanski poklicanosti. Vsekakor jih ne manjka, ki je trenutno zatemnila lik duhovnika, hkrati otežuje in obenem kaže na izjemno nujnost, da bi videli te odlične zglede. To je nujno tudi zaradi tega, da bi pomagali razumeti, da onkraj vseh pravnih in kanonskih, pastoralnih, organizacijskih in strukturnih ukrepov za ponovno vzpostavitev pravičnosti in spodbujanje preprečevanja zlorab, najbolj korenito premagovanje zla v Cerkvi in v družbi dosežemo samo po zaslugi prenovljene svetosti življenja. Če hočemo zlo odstraniti iz korenin, se moramo spomniti, da »se zlo izkorenini ne z strogostjo, ampak s svetostjo«. Zato je vklop duhovnega radarja, da bi prepoznali in vrgli snop luči na svetost, ki se danes uresničuje v duhovniškem pastoralnem služenju, zelo nujen.

Vendar koncil – tukaj mislim, da gre v določeni meri za nov poudarek – potem izredno spregovori o svetosti krščanskih zakoncev in staršev. Poudarek na zakonski duhovnosti in svetosti je za Cerkev danes skrajno aktualen in pomemben. Sinode o družini in Apostolska spodbuda Radost ljubezni s svojimi zares čudovitimi poglavji o ljubezni in duhovnosti v zakonu in v družinskem življenju, jasno kažejo, da so to nadvse rodovitna tla za najvišje in junaško uresničevanje kreposti. Kanonizacija staršev sv. Terezije iz Lisieuxa, beatifikacija zakoncev Beltrame-Quattrocchi in njihov predlog za zavetnika nedavnega Svetovnega dneva družin so zgovorni pokazatelji razvoja cerkvenega razločevanja zglednosti na tem področju. Dovolim si pripomniti, da tako v primeru družine Martin kakor v primeru družine Beltrame-Quattrocchi svetost staršev spremlja tudi priznanje svetosti vsaj enega od otrok, to je, da v določenem smislu obstaja »družinska okuženost« s svetostjo. To je znamenje širitve zglednosti poti od posameznika na zakonski par, na družino, po kateri je še vedno moč hoditi. Prav tako so na področju družinskega življenja in ljubezni sijajni in ne redki primeri matere, ki zavestno da svoje življenje v korist bitja, ki se mora roditi; pomislimo na Gianno Beretta Molla in na širjenje njenega zgleda daleč izven italijanskih meja. Mislim pa, da je treba narediti še veliko več ravno ob upoštevanju izzivov, ki jih sedanje neugodno kulturno ozračje postavlja družini in zaščiti porajajočega se življenja.

Med laiškimi poklici je raznoterost neskončna. Omejimo se lahko na nekaj področij, da le vsa povabimo, naj prikličejo v spomin še mnoga druga. Mislim na primer na zdravnike kot Jožef Moscati ali Riccardo Pampuri …, ki sta opravljala poklic, v katerem dejavna ljubezen lahko eminentno zasije in jo ljudje dobro spoznajo. Morda je težje, toda glede na padanje moralne kakovosti političnega življenja danes nič manj nujno, videti zglede svetosti v posebnem političnem prizadevanju, na misel mi prihajata Robert Schumann in Giorgio La Pira. Nasprotno pa zanesljivo ne manjka zgledov v smeri prizadevanja za uboge, kot je Mati Terezija s svojo dobrodelnostjo pritegnila pozornost vsega sveta, pa tudi za večjo družbeno pravičnost.

Dejansko lahko na tem področju, zlasti v določenih področjih sveta, kot v Latinski Ameriki ali na Bližnjem Vzhodu, pa tudi v italijanskih regijah, ker prevladujeta mafija in camorra, evangeljsko pričevanje seže vse do darovanja življenja, do mučeništva. Škof msgr. Oscar Arnulg Romero in p. Rutilio Grande s svojimi sodelavci sta najbolj znana lika na tem področju in sta vir močne opore in navdiha za neštete druge kristjane, duhovnike, redovnice, redovnike, laike in laikinje, ki si v svojem življenju prizadevajo, da lakoto in žejo po pravičnosti razvnemata vera in ljubezen in plačajo ceno preganjanja, o kateri govorijo blagri.

Aktualnost mučeništva ne zadeva samo prizadevanja za vero in pravičnost, ampak je značilna tudi za pričevanje vere v različnih razmerah, kot so tiste, ki jih zaznamuje nasilje islamskega ekstremizma na Bližnjem Vzhodu, v Severni Afriki ali tudi v Evropi, pomislimo na žrtve v Siriji, v Libanonu, v Severni Afriki, pomislimo na menihe v Tibhirinu. Nedvoumno krščanski in zares zgleden vidik v tem kontekstu je odpuščanje za morilce, ki je značilno za Jezusa samega in za izročilo krščanskih mučencev vse od začetka.

Izjemen zagon, ki ga je Janez Pavel II. dal študiju in spominu na mučence 20. stoletja še naprej spodbuja spominjanje in razlaganje številnih primerov svetosti v mnogih državah; pomislimo samo na beatifikacije in kanonizacije žrtev nacističnih in komunističnih totalitarizmov, ki so si v teh letih sledile v različnih državah Vzhodne Evrope, in na žrtve španske državljanske vojne. Liki, kot sta p. Kolbe ali Edith Stein, izstopata kot svetli luči na mračnem ozadju stoletja smrti in strašnega trpljenja. Čeprav sta vrednoti osebne svobode in njenega dostojanstva pogosto kršeni, sta v našem času zelo cenjeni. Krščanska svetost ju pospešuje in ju osvetljuje od znotraj, ko razodeva njuno presežno razsežnost. Verjetno je to eden od načinov, na katerega se neposredna bližina in nepretrganost med tem, kar bi lahko opredelili kot »laično svetost«, to je tista, ki je ne oživlja vera, vsaj ne izrecna in krščanska svetost lahko pokažeta kot plodnejši navdih za naše sodobnike.

Vidik, na katerega bi še rad opozoril, je zglednost svetnikov za mlade. Ne gre za nekaj novega. Krščanski vzgojitelji so mladim vedno predlagali zglede življenja, ki bi jih lahko navdihovali in vodili. V zadnjih letih je bilo ob Svetovnih dnevih mladih skoraj naravno, da so organizatorji mladim udeležencem predlagali različne svetnike kot zavetnike in priprošnjike. Lahko bi bolj natančno pogledali, kateri so bili in kakšen je bil odziv mladih. Na primer izbira, ki je bila predlagana za Svetovni dan mladih v Torontu, je bila zelo učinkovita: osem mladih svetnikov z različnih celin, od Neže Rimske do prve severnoameriške avtohtone svetnice Kateri Tekakwita, do prve vietnamske mučenke, Terezije iz Lisieuxa do Piera Giorgia Frassatija do Jožefine Bakhita, do mladega mučenca nacizma Marcela Callo …), drugič so dali več prostora krajevnim svetnikom. V vsakem primeru se je potrdilo, da je pozitiven in veder lik mladega srčnega kristjana – študenta, alpinista, zavzetega za uboge … – kot lik Piera Giorgia Frassatija, ohranil moč svoje velike privlačnosti in zgleda, če je bil dobro predstavljen, tako v Torontu kot v Sydneyju, kot v Riu de Janeiru in še danes.

V zadnjem času, kot je znano, je zelo mikaven mladi Carlo Acutis, ki je pri zgolj 15. letih umrl leta 2006, in ga predlagajo kot oporno osebnost za krščansko mladino digitalne dobe, saj je bil posebej nadarjen za uporabo informacijske tehnologije in si je prizadeval, da jo je uporabljal tudi za apostolat evangelizacije. Seveda digitalne veščine niso same po sebi merilo svetosti, za mlade pa je pomembno, da vidijo, da lahko postanemo sveti tudi če živimo v okolju, ki jim je domače.

Ko koncil govori o mnogoterih oblikah svetosti, dodaja omembo, ki je ne smemo pozabiti: »Posebej naj se s Kristusom, trpečim za zveličanje sveta, znajo zedinjati tisti, ki jih stiskajo uboštvo, onemoglost, bolezen in različne nadloge … Nje je Gospod v evangeliju blagroval« (C, št. 41). Glede na ogromen prostor, ki ga ima v človekovem življenju trpljenje zaradi bolezni in številnih drugih nesreč, ima zgled nekoga, ki živi trpljenje v veri in upanju neprecenljivo vrednost tolažbe in usmeritve. Poleg tega je to eden od eksistencialnih prostorov, kjer se uveljavlja in kaže upanje na večno življenje, iz katerega trpljenje dobiva luč, ki je popolnoma neznana za kulturo, ki ne sprejema nič onkraj svojih materialnih in znotraj svetnih obzorij. Zato ni treba videti in predlagati samo aktivne in dejavne svetosti, ampak tudi tisto, ki je povezana s pasivno razsežnostjo življenja, ki je živeta v zedinjenju s Kristusom. Tudi tukaj bi se lahko razmišljanje razvijalo v neskončnost. Dovolj bo, da omenim dejstvo, da je bila v zgledu svetosti Janeza Pavla II. razsežnost bolezni, ki jo je prenašal v veri, po mojem mnenju nič manj pomembna od njegove brezmejne dejavnosti. Bila je vir tolažbe za neizmerno število krhkih, bolnih in ostarelih ljudi.

 

Onstran površnega in zunanjega posnemanja

Po tem pregledu oblik svetosti naj mi bo dovoljeno dodati še nekaj premislekov o razločevanju zglednosti svetnikov.

Predvsem zglednosti ne smemo gledati na čisto zunanji način, torej kot na povabilo k materialnemu posnemanju dejanj in obnašanja. Zelo dobro to pove papež Frančišek v Apostolski spodbudi »Veselite in radujte se«: »Koncil pravi: ‘Vsakega po njegovi lastni poti’. Ni torej razloga za malodušje, ko gledamo zglede svetosti, ki se zdijo nedosegljivi. Obstajajo pričevanja, ki nas spodbujajo in podpirajo, vendar ne tako, da bi jih skušali posnemati, kar bi nas končno oddaljilo od edinstvene in specifične poti, ki jo je Gospod prihranil za nas. Pomembno je, da vsak kristjan prepozna lastno pot in si prizadeva napredovati v tem, kar je Bog postavil vanj (prim. 1 Kor, 12,7), ne pa v tem, da se izčrpava v posnemanju nečesa, kar mu je tuje.« (št. 11). Te besede me spominjajo na izkušnjo sv. Ignacija Loyolskega v času njegovega spreobrnjenja. V prvem obdobju se je navduševal nad branjem življenja svetnikov in je rekel sam sebi: sv. Frančišek je tako delal, to zmorem tudi jaz; sv. Dominik je to storil, to zmorem tudi jaz; in se je pretirano pokoril ali prevzemal čudno vedenje. Sčasoma pa je spoznal, da je to želja po zunanjem in površnem posnemanju, medtem ko se je moral na globlji in bolj oseben način naučiti spoznati – razločevati! – tisto, kar je Gospod hotel od njega. Torej moramo slediti zgledom svetnikov, vendar bolj v njihovem evangeljskem duhu kot v zunanjih dejanjih.

Če nadaljujem v isti smeri, opažam, da je evangeljska zglednost neločljiva od odnosa z Bogom. Krščanski svetniki so ljudje globokega duhovnega življenja, kis e hrani z molitvijo, z Božjo besedo in z zakramenti. Brez te hrane ni svetosti, kot opozarja koncil, ko govori o poteh in sredstvih svetosti (C, št. 42).

To seveda ni samoumevno v času, kakršen je naš, ki je zelo pozoren na zunanjost in manj na notranjost. V resnici ne moremo videti in razumeti, pa tudi ne primerno predstaviti svetosti, če se omejimo samo na dela, pa čeprav so občudovanja vredna. Spominjam se televizijske fikcije o sv. Jožefu Moscatiju, ki so mi jo pokazali, da bi o njej povedal svoje mnenje. Sv. Jožef Moscati je živel v Neaplju na istem trgu, kjer je jezuitska cerkev Gesù Nuovo, ki jo je vztrajno obiskoval in kjer se je vsak dan zadržal v molitvi. Na posnetkih filma se je trg večkrat pojavil, nikoli pa ni bilo videti Moscatija, ki vstopa v cerkev, še več, na nobenem posnetku ni bilo mogoče niti zaslutiti, da je na tem trgu cerkev. Namesto tega je bilo v filmu veliko prostora za ljubezensko zgodbo, ki je bila popolnoma brez stvarne podlage. Upravičeno so imela veliko prostora občudovanja vredna zdravnikova dobra dela, vendar je bil njihov krščanski navdih skrbno prikrit, očitno zaradi bojazni, da bi izpadla preveč pobožna ali »pobožnjaška«. To omenjam zaradi tega, da povem, da moramo tudi mi, če moramo prepoznavati krščansko svetost, poleg zunanje zglednosti njenih del nujno doumeti tudi njen živi izvor v odnosu z Jezusom Kristusom.

 

Razpotje med zglednim krščanskim življenjem in svetostjo: popolnoma se prepustiti delovanju Duha

Tukaj želim vstaviti še eno prvino, ki je nadaljevanje prejšnje. Krščanska svetost nosi v sebi nujno razsežnost odpovedi sebi. Tradicionalni in klasični pojem je »zatajevanje«, ki se pojavlja tudi v koncilskem besedilu (C, št. 42). Morda v našem času zveni neprijetno, vendar osvetljuje neizogibno vprašanje.

Ko o tem govori duhovni pisatelj (J. De Guibert, geslo Abnégation v Dictionnaire de spiritualité, T. 1, coll. 105-106), v njem identificira »praktično odločilno točko, strateški položaj, katerega izguba ali osvojitev dejansko odloča boj za svetost. Izkušnje to potrjujejo: skušajte proučevati življenje »neuspelih svetnikov«, hočem reči tistih duhovnikov, redovnikov, ali preprostih vernikov, ki so bili odlični, vneti in goreči, pobožni in predani, ki pa kljub temu niso bili tout court »svetniki«: opazili bi, da jim ni manjkalo globokega duhovnega življenja, ne iskrene in žive ljubezni do Boga in do duš, ampak določena polnost v odpovedi, določena globina zatajevanja in popolnost v samopozabi, ki bi jih docela izročila Božjemu delovanju v njih, kar nas nasprotno pretreslo pri pravih svetnikih. Ljubiti Boga, ga hvaliti, se darovati, truditi, celo ubijati se v njegovi službi, vse to privlači velikodušne duše, toda do konca umreti samemu sebi, prikrito, v notranjem molku duše, dovoliti, da te milost popolnoma odtrga od vsega tistega, kar ni čista Božja volja in služenje Bogu, to je skrivna žgalna daritev, pred katero se umakne večina duš, natanko tista točka, na kateri se njihova pot razdeli med gorečim življenjem in življenjem visoke svetosti.« (To se mi zdi dober in učinkovit opis tega, kaj pomeni govoriti o »junaškem« uresničevanju kreposti in da se izognemo temu, da bi govor o »svetnikih za sosednjimi vrati« vodil k zamenjavi s preprostim spodbujanjem k rednemu gorečemu življenju). Središčno mesto zatajevanja je povezano s Kristusovim zgledom – o čemer smo govorili že prej – in »je najbolj intimno prodorna in najbolj popolna oblika križa, ki ga moramo nositi kot pečat skladnosti s Kristusom, popolnega posnemanja njegovih zgledov, popolne privolitve njegovim odredbam.« Jezus sam je tri pojme zatajevanja, križa, ki ga moramo nositi, in hoje za njim združil v slovite besede: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,24).

Z bolj privlačnimi a vsebinsko enakovrednimi izrazi nam papež Frančišek ob zaključku Spodbude Veselite in radujte se govori o delovanju Svetega Duha v nas, ki mu ne smemo postavljati meja: »Ko pred Gospodom premišljujemo življenjsko pot, ni praznih prostorov. Na vseh področjih življenja lahko nadaljujemo in rastemo ter Bogu darujemo nekaj več, tudi na tistih, kjer doživljamo največ težav. Potrebno je prositi Svetega Duha, da nas osvobodi in izžene iz nas strahove, ki nas ovirajo, da bi mu odprli vrata na nekatera področja našega bivanja. Kdor vse zahteva, tudi vse daje in ne želi vstopiti v nas, da bi nas spremenil ali oslabil, ampak da bi nam dal polnost. Ob tem vidimo, da razločevanje ni domišljavo samospraševanje ali sebično opazovanje, ampak resnični izhod iz nas samih naproti skrivnosti Boga, ki nam pomaga živeti poslanstvo, h kateremu nas je poklical v korist bratov« (št. 175).

 

Revolucija, ki je možna v ljubezni in upanju

Če gledamo na vzore, ki so običajno predlagani – mladim, pa ne smo njim – v družbi okoli nas, na splošno prevladujejo tisti, ki utelešajo uspeh, ekonomsko blaginjo, čutno zadovoljstvo. Junaki in super junaki, tudi ko delajo dobro za druge in ponovno vzpostavljajo pravico, uporabljajo silo in morajo zmagovati, biti uspešni.

V današnjem svetu komunikacije se teži k negovanju miselnosti, po kateri tisti, ki ni viden, ne obstaja. Vidnost je ena od najbolj zaželenih oblik uspeha. Logika oboroženega spopada, tudi če se rodi iz potrebe po zakonite obrambi pred krivično agresijo, se sprevrže v zaupanje v nasilje kot edino rešitev in kot vrednoto predlaga »ubijanje sovražnika« prim. marksistično predstavitev junaških borcev v kitajsko japonski vojni. Seveda vse to izraža neko »posvetnost«, ki gre v nasprotno smer od evangeljskega pogleda.

Zglednost svetnikov ima torej vsekakor vidik protislovja glede na »duh sveta«, na »revolucionarnosti« glede na zelo razširjeno vedenje in na splošno prevladujoča merila; vključuje »plavanje proti toku«. To je tudi razlog, zakaj pot svetosti pogosto postane pot mučeništva. Če te prvine ni, manjka bistveni vidik zglednosti svetnikov. Hkrati pa ni treba priti do popolnoma negativnega zaključka. »Posvetnost« ne pokriva v celoti stvarnosti.

V človeškem duhu in tudi v naših sodobnikih se skrivajo globoka pričakovanja dobrega, ki se lahko prebudijo in misliti moramo, da Bog ne zapušča svojih ustvarjenin, ampak še naprej deluje v njih. Cerkev nas vabi, naj opremo oči in spoznamo znamenja in spodbujamo rast vseh semen ter pozitivnih in »dobrih« resničnosti, ki so navzoče v svetu (»Bog je videl in bilo je dobro«), tudi če so pomešane z zlom. Če verujemo in priznamo navzočnost in delovanje Duha v nas, da nas kliče k svetosti, moramo verovati in prepoznati njegovo navzočnost.

Prav pričevanje svetnikov je ena od prvenstvenih izrazov, po katerih se Božja milost predstavlja v svetu, da bi odgovorila na pričakovanja dobrega, da bi jih spodbujala in jim pomagala k razvoju. Zglednost svetnikov torej ni absolutno usmerjena samo znotraj Cerkve, ampak je usmerjena na celotno družbo in svet. V vseh prej omenjenih primerih zglednosti v različnih oblikah življenja ni samo neka osebna ali znotraj cerkvena razsežnost, ampak istočasno tudi družbena razsežnost, ki gre daleč preko meja Cerkve.

Ko je Benedikt XVI. nagovoril mlade, ki so bili zbrani na Svetovnem dnevu mladih v Kölnu, je dejal: »Svetniki so resnični reformatorji; samo od svetnikov, samo do Boga prihaja resnična revolucija, dokončna pot za spremembo sveta.«

V resnici je svetost izbruh nečesa nezaslišanega. Tako so jo dojemali v starem poganskem svetu, tako jo lahko dojemamo tudi danes in pogosto to dejansko tudi je. Mislim Ne mislim, da tega ne moremo razložiti s primernimi besedami, je izraz Božje milosti, je čudež. Tako kot ljubezen do konca, kot odpuščanje, kot upanje na večno življenje. V tem smislu zbuja občudovanje, nosi v sebi privlačno »lepoto« in čistost. Lahko rečemo, da so zgodbe svetnikov neverjetno lepe in istočasno imajo prednost, da so konkretne in resnične.

V naši današnji kulturi obstaja določeno širjenje provokacije, kritike in namernega preloma s prej obstoječim redom, z voljo po spremembi, vendar na splošno brez pozitivnega predloga. Svetost v svojih različnih oblikah je danes gotovo neke vrste provokacije, da gremo proti toku, vendar pa ima v sebi tudi predlog, ki je v bistvu predlog ljubezni in upanja, ki se izražata skozi vedenje, dejanja in besede, ki nosijo v sebi skrivnostno nalezljivost. Gre za to, da nenehno živimo skrivnost smrti in vstajanje. Če gre po Jezusovem zgledu resnična svetost preko križa, se odpoved istočasno pokaže kot nepričakovano rodovitna.

 

Vir: Vatican news

Foto: Branko Cestnik

Obj.: BR