Razmišljanje ob zahvalni nedelji: Hvaležni ljudje so srečni ljudje in srečni ljudje so hvaležni ljudje.

Mala Lara plaho vzame bonbon, ki ji ga ponuja soseda. Gleda ga, kot da na svetu ne bi obstajalo nič drugega več. Zdi se, da ga z gledanjem že skoraj okuša, da njen pogled raztaplja imenitno sladkorno tvorbo, ki jo drži med malimi prstki. Milino pretrga nekoliko nepotrpežljiv glas babice: »No, Lara, kako se pa reče?«.

Vemo, da se reče »hvala«. Starši so nas te tako potrebne besede potrpežljivo učili. Imeli so zelo zdravo intuicijo: ne le, da je družbeno nesprejemljivo, da se ne zahvalimo, ko nekaj dobimo; zahvaljevanje je temeljno človeško dejanje, ki nas pelje k darovalcu. Mala Lara ne ostane le pri sladkem bonbonu, ki bo slej ko prej izginil – vidi, da za bonbonom stoji soseda, ki se ji prijazno smehlja in ji želi samo lepo.

Zahvalna nedelja je priložnost, da se Bogu zahvalimo za vse, kar nam v življenju daje. Dijak se bo Bogu zahvalil za talente, s katerimi dosega dobre rezultate, gospa, ki so ji odkrili raka, pa je ozdravela, se bo zahvalila za zdravje, mladoporočenec za svojo čudovito ženo. Vsi bodo najprej prepoznali darove in dejstvo, da so obdarovani. Ugotovili bodo, da v življenju marsikaj imajo in da so obilno blagoslovljeni. Hvaležni ljudje so srečni ljudje in srečni ljudje so hvaležni ljudje. S hvaležnostjo pride velika svoboda: sosedova zelenica, sošolčeva računalniška igrica, sodelavčeva jahta … Vse to naenkrat postane nezanimivo. Sosed ima res lepo zelenico, ampak naš vrt vsako leto prinese cel kup domače zelenjave. Sošolec ima celo zbirko računalniških iger, jaz pa tako dobre prijatelje. Sodelavec ima jahto, jaz sicer samo gumenjaka, ampak je tako lepo, ko na njem sedim skupaj s svojo ženo in dvema zdravima hčerkama. In za vsem tem je Bog. V svojem vsakdanu opazujem Njegovo dobrotno roko in v moji notranjosti se budi hvaležnost. Nisem sam, nisem samo vržen v ta svet, Bog skrbi zame. Vsakič, ko prepoznam obdarovanost in Božje delovanje v svojem življenju ter se zahvalim, se poglablja moj odnos z Bogom. In če nebo življenja zastro temni oblaki in se razlogov za zahvaljevanje ne najde veliko, obstaja razlog, ki mi ga posreduje vera: da je Oče tako ljubil svet in tako ljubil mene, da je dal tisto, kar je Zanj najdragocenejše – svojega Sina.

Mala Lara se ni ustavila pri bonbonu, ampak je srečala prijazno sosedo. Mi ne ostajamo samo pri dobri oceni, uspešni operaciji in čudoviti ženi, ampak srečamo Boga in poživimo vero vanj. Bonbon mine, zdravje tudi – odnos pa ostane in vera odpre pot v večnost. Naše zahvaljevanje Bogu nič ne doda – nam pomaga na poti k Njemu. Zahvaljevanje Bogu ni le pravično in primerno, ampak je za nas zveličavno, saj nas vodi od minljivega k Večnemu.

»No, kako se pa reče?«  – »Hvala.«

Naj bo »hvala« tista beseda, ki naju bo bližala k Bogu. Naj bo posledica zavestnega iskanja Njegovih darov, zahvaljevanje pa izstop iz brezbrižne samoumevnosti. Naj nas beseda »hvala« odpira za neštete darove na katere sploh nismo pozorni in naj bo zahvaljevanje – tudi za na videz nepomembne stvari in popolnoma vsakdanje dogodke – duhovna vaja, da bova uspela videti dobro Božjo roko v svojem življenju. Naj bo hvaležnost mesto, kjer se srečamo z Bogom, ki nas ljubi in za nas skrbi.

Eno od najstarejših poimenovanj za daritev svete maše je evharistija – iz grščine prevedeno kot »zahvala«. Pri njej duhovnik vedno povabi: »Zahvalimo se Gospodu, našemu Bogu.« Naj bo od zdaj najprej naš odgovor »Spodobi se in pravično je« zavesten, utemeljen in poln vsebine.

Napisal: Rok Pogačnik

Foto: Getty images/Marcio Binow Da Silva

Obj.: HŠ