Dragi bralci,

dobrodošli na letošnji adventni poti pastoralnega portala pridi.com. V naslednjem mesecu bomo z vami delili pričevanja o doživljanju priprave na Božič skozi oči različnih pričevalcev. Z nami bo družina Šavli, zakonca Kokalj, študentka Elektra Korošec in duhovnik Matic Lesjak.

Vsak teden bodo delili svoja doživljanja, aktivnosti, molitve in izzive s katerimi se srečujejo ob pripravi na Kristusov praznik.

Vabljeni k branju!

1. Adventna nedelja: UPANJE – nas spominja, da JEZUS PRIHAJA (27. 11 – 3. 12)

Zakonca Kokalj

Sva starejši zakonski par, poročena 40 let. Imava tri odrasle hčere, nobena od njih ne živi z nama.

Adventni čas vsako leto pomeni nov začetek, novo upanje, nov razmislek, nov izziv. V zadnjem času se advent v družbi spreminja iz resnega časa pričakovanja Jezusovega rojstva v »veseli december« – morda bo letos to po dveh letih korone še bolj izrazito. Vsi trgovci bi radi zaslužek, prepričujejo nas, da vse, kar oni ponujajo, nujno rabimo. V resnici pa je to čas, ko je prav, da se malo ustavimo in zazremo vase. Midva sva bila pred začetkom adventnega časa na duhovnih vajah – ravno za to, da malo »umiriva konje«, saj tudi midva živiva v neprestanem bombardiranju z najrazličnejšimi obveznostmi, ki bi rade najin čas. Morda se z zaključkom cerkvenega leta in z začetkom adventa bolj zaveva minevanja časa.

Tudi v naravi v tem času postane zatišje. Življenje se umirja, narava se pripravlja na zimski počitek, dnevi se krajšajo, hitro se znoči, hladno je. To samo po sebi kliče k več dejavnostim znotraj doma. Ker televizije ne gledava (vsaj ta nama ne krade časa), ostaja kakšna ura več za pogovor in bolj intenzivno skupno bivanje.

Seveda so tu tudi zunanje priprave: spleteva adventni venček – že vseh 40 let poročenosti, čeprav pred 40. leti to še ni bilo moderno in množično. Idejo za spletanje adventnega venčka sva dobila v knjigi Hvalnica družine Trap – zdelo se nama je zanimivo in vsa leta imava venček spleten doma iz naravnega zelenja, najraje jelke, ki se ne osuje. Okrašen je s storži, žirovimi ali kostanjevimi ježicami, želodi, kakšno drugo suho naravno dekoracijo, kakšnimi suhimi rožami, pentljo ali dvema v vijoličasti barvi in vijoličastimi svečami. Prvo leto sva skušala venček obesiti pod luč, pa se ni najbolj obneslo, od takrat dalje ga imava na mizi v sobi, kjer zvečer moliva. Venček spletem še za na vrata, pa enega za na pokopališče.

V času, ko so bile hčere še doma, je bilo pomembno, kdo je na vrsti, da sveče prižge in ugasne, sedaj s tem nimava več problemov. ? Čeprav hčera fizično ni z nama, saj živijo drugod, so z nama v mislih in molitvah.

duhovnik Matic Lesjak

Sem Matic Lesjak, doma iz Savinjske doline – iz Tabora. V duhovnika sem bil posvečen leta 2018, nato sem bil do letošnjega avgusta kaplan v stolni župniji v Celju, sedaj sem vikar v Velenju, Šentilju, Vinski Gori in na Ponikvi. Sicer pa uživam v pripravi dobre hrane, svoj čas sem zelo rad potoval in obiskoval misijone, rad zajadram v kakšno galerijo, gledališče na dober koncert ali v opero. Zelo rad tudi pojem.

Ob začetku adventnega časa se vedno spomnim na eno od mojih sv. spovedi v bogoslovju, ko me je v začetku decembra spovednik vprašal: “Matic, kateri advent misliš, da je ali je bil zate najboljš

i do sedaj?” Premišljujem in si mislim, da morda pred lani, ko je bilo res veliko molitve in dobro izkoriščenega časa … a spovednik odgovori: “Najboljši adventi čas je ta, letos, v katerega pravkar vstopamo! To pa zato, ker je ta advent tukaj in sedaj, izkoristi ga!” In verjamem, da to velja prav za vsakega izmed nas, tudi letos!

Prav zato mi vsakič znova začetek adventa predstavlja priložnost za nov začetek in novo priložnost v življenju ter predvsem v mojem odnosu z Bogom. Posledično je vse to povezano s pričakovanjem in upanjem, da ponovno poglobim odnos z Bogom in si zastavim dodaten red pri duhovno-molitvenem življenju. Zato se začetka adventnega časa veselim, saj si nadejam, da bo čas pričakovanja in poglobljene budnosti prin

esel sadove in me na preprost, sinovsko-otroški način še dodatno povezal z Očetom.

Osebno mi pomaga, če si jasno zastavim čas in kraj, kdaj bom molil osebno in premišljevalno molitev ter si v ta namen poleg dnevne Božje besede poiščem še kakšno dodatno knjigo z razlagami in spodbudami. Tako sem letos za vsakodnevno uporabo s police zopet vzel knjigo Pogovori z Bogom – Razmišljanja za advent in božič, španskega duhovnega

 pisatelja Carvajala, ki je že pred leti izšla pri založbi Družina in je primerna ter uporabna za kristjane vseh stanov. Pomagajo mi psalmi molitvenega bogoslužja in posebne advente himne v brevirju pri hvalnicah, večernicah … ki dodatno stopnjujejo pričakovanje in hrepenenje po osebnem spreobrnjenju. Nikoli ne razočara rednejša molitev rožnega venca in pobožnosti k Mariji.

Veselim se predloga župnika kjer delujem, da bomo ob sobotah zvečer skupaj molili prve slovesne večernice adventnih nedelj, še prej pa med prepevanjem staro krščanske himne »O radostna Luč«, prižgali novo svečo na adventnem vencu. S svečami bo povezana tudi pobožnost zorniških svetih maš, ki jih bomo obhajali zgodaj zjutraj dvakrat na teden. Zornic sem se udeleževal že kot dijak na Škofijski klasični gimnaziji in imam na njih več kot lepe spomine, saj je bil vstop s svečami v popolnoma temno Zavodske kapele več kot navdihujoč in z jasnim sporočilom, kdo je v naših življenjih tista prava Luč, ki razsvetljuje vsakršno temo duše in srca. Zelo pozitivno sem bil presenečen tudi na prejšnji župniji pri Sv. Danijelu v Celju, kjer smo lani, sicer samo dvakrat, prav tako pripravili zornice in odziv ljudi je bil zelo dober, prišli so v velikem številu in bili hkrati zelo hvaležni za tovrstno možnost.

Prav ta adventni čas letos, je najboljši za vsakega izmed nas! Zato ga kar najbolje izkoristimo in spodbujam vas, da se, v premišljevanju pred Bogom, odločimo za eno, ali največ tri, duhovne izzive, ki se jih bomo kot posamezniki trudili dnevno izpolnjevati in s tem poglabljali upanje ter še dodatno odpirali srca Luči, ki prihaja.

družina Šavli

Smo družina Šavli, Jan (32), Meta (30), Filip (3,5) in Štefan (1). Radi imamo pustolovščine, smo družina, ki se rada vozi z avtom kamorkoli po izletih in vandra naokoli, radi hribolazimo, radi skupaj na glas pojemo in plešemo, radi ustvarjamo, radi skupaj kuhamo in seveda tudi jemo. :) Obožujemo pravljice in če smo doma, zagotovo vsaj enega od nas najdete za kakšno knjigo, če že ne vseh. In radi molimo, skupaj, kot družina. Radi Ga imamo, ker vemo, da ima on nas rad.

Začetek adventnega časa, pomisliva. Kdaj? Zadnje čase se nama zdi, da se skoraj celo dogajanje okoli božiča začne že takoj po prazniku vseh svetih. Prezgodaj, zagotovo. Z vseh strani nas začnejo zasipavati z reklamami o igračah, pa o teh božičnih lučkah in spet novih okraskih, pa s ponudbo vseh prazničnih dobrot, ki ne smejo manjkati na mizah, pa božična glasba se kmalu začne vrteti na radijih … In vse je že pri božiču. Kot v kakšni igrici, advent se potiho preskoči in vsa ta pot priprave, ki je lahko še kako čarobna in bogata, se “ne potrebuje.” Ampak ne pri nas, ne v naši družini. Ja, smo obkroženi z vsem tem božičnim vrvežem, a ne pozabimo na široko odpreti vrat našega doma za advent. Še posebej se potrudimo odpreti dom našega srca, da ga na sveti večer posteljemo Zanj.

Ravno ta teden sva razmišljala, kako ves čas nekam hitimo, imamo tisoč in en opravek, se sploh ne znamo več ustaviti. In advent je priložnost prav za to, da se

umirimo, smo skupaj eden z drugim, počnemo stvari skupaj. SKUPAJ, kot družina. Na koncu res ni najbolj pomembno, kako je okrašen naš dom, koliko lučk smo obesili na hišo, kakšne barve so sveče na našem venčku … Vse je zaman, če se pozabi na tisto pravo Luč.

Naš advent smo letos začeli že nekoliko pred prvo adventno nedeljo. Filip in Jan sta se odpravila po mah, za jaslice. Da se dobro posuši in počaka do svetega večera, ko jih skupaj postavimo.

Pripravimo si tudi družinski adventni koledar, v katerega ne “nabutamo” samo sladkarij in nagradic, tu pa tam je kaj za posladkat, naš koledar pa vsebuje dnevna dobra dela ali nalogo, ki jo opravimo kot družina. In pripravimo vsak svoje srce pa tudi naše “družinsko srce” na Njegov prihod.

Filip in Štefan obiskujeta vrtec Nazaret v Štepanjskem naselju in tudi letos so, skupaj s sestrami iz samostana, ki izdelajo preproste in čudovite adventne venčke, pripravili božični bazar. Na bazarju so tudi izdelki, ki so jih izdelali otroci in tega dogodka se Filip res veseli cel teden. Vse prostovoljne prispevke z bazarja potem nemenijo nakupu novih materialov za vrtec. Smo dobrodelna družina in z veseljem smo se ga udeležili. Naš vozek (Štefanov prevoz) je bil kar založen, ko smo odhajali domov in na vozičku smo odpeljali tudi naš letošnji advnetni venček, ki že stoji na mizi in čaka, da ga na prvo advnetno nedeljo odnesemo v cerkev k blagoslovu. In potem se bomo okoli njega zbirali skozi advent. Vsak večer pri naši večerni molitvi.

Toliko iz našega, “družinskega adventa”, za prvi teden.

študentka Elektra K. Korošec

November je zame najhujši mesec v letu. Vedno znova mislim, da bo na začetku še šlo, a vedno znova nekje na drugi polovici komaj čakam da mine. Siva rutina, dež, megla, pomanjkanje sonca. Študij v Ljubljani prav nič ne pripomore k boljš

emu počutju, ko se prav vsak dan zbudim v megleno jutro, med tem pa od doma dobim sliko s pozdravi iz sončne Cerknice. Zato seveda, komaj čakam začetek adventa in vstop v veseli december.

Že komercialno spodbujeno, je advent povezan z veseljem in lučjo. In ja, sama se z veseljem prepustim temu veselemu pričakovanju božiča, ki ga spodbuja tako Cerkev, kot zunanja družba. Ampak hkrati ne dovolim, da bi pozabila na barvo, v kater

o je po Cerkvenem koledarju odet adventni čas. Barva adventnega časa je vijolična in prav tako je to tudi barva postnega časa – kar ni naključje. Advent je priprava na božič, tako kot je post priprava na veliko noč. Gre torej za 4 tedne, ko se lahko konkretno spopadem z enim področjem mojega življenja in ga naredim boljšega.

Tekom letošnjega adventa sledim latinskemu reku Conditio sine qua non ali pogoj brez katerega ne gre.

Odločila sem se namreč, da izpostavim po eno ključno stvar – pogoj, ki je ključen za določeno spremembo. Tako sem nabrala nekaj na videz enostavnih, a ključnih conditiov; na študijskem področju je to nemščina, izpit na katerega se moram pripraviti in z njim odlašam že nekaj let. Sveta maša je stik z Bogom, ki si ga želim ponovno vplesti v vsako jutro. In spoved je zakrament, ki si ga želim še posebej izpostaviti tekom priprave na božič.

Na videz enostavno – konec koncev gre za samo 4 tedne in ne preveč, da ne bi bilo realno izvedljivo. A ravno dovolj, da popravim, izboljšam smer svojega vsakdana in stopim korak naprej v odnosu z Bogom.

---

Zapisali: Zakonca Kokalj, Matic Lesjak, družina Šavli, Elektras K. Korošec

Foto: Zajetje zaslona – YouTube kanal Škofije Celje, osebni arhiv Matic Lesjak, osebni ahiv družine Šavli, osebni arhiv Elektre K. Korošec

Obj.: HŠ