Blagoslovljena voda

Prvo dejanje, ki ga storimo, ko pridemo v cerkev, je pokrižanje z blagoslovljeno vodo.

Blagoslovljena voda je znamenje našega krsta in nas spomni na dejstvo, da smo Božji otroci. Spominja nas tudi na očiščujočo moč vode – da bi prišli pred Gospoda očiščeni.

 

Poklek

Pri zadnji večerji se je Jezus sklonil k učencem in jim umil noge. Taka je Jezusova drža do nas ljudi.

Kaj pa mi? S poklekom pozdravimo Jezusa ob vstopu v cerkev in preden odidemo iz nje. Naš poklek naj bo izraz naše vere. Zato pokleknemo tako, da se tudi naše srce notranje pokloni Bogu v globokem spoštovanju. Naj srce spregovori: »Moj veliki Bog…!«

Če zaradi bolezni ali drugih telesnih omejitev ne moremo poklekniti, svoje spoštovanje izrazimo z globokim priklonom ali s spoštljivim pogledom na tabernakelj. Poklek ali priklon naj bo tudi posebna molitev.

 

ZAČETNI OBRED

 

 Poljub oltarja

Oltar je središče, okoli katerega se zbiramo. Duhovnik poljubi oltar ob začetku in na koncu mašne daritve. Poljubi ga tudi v imenu vernikov, ki tedaj prisostvujejo bogoslužju. Zato je poljub oltarja znamenje zaveze med nami in  Kristusom. Je znamenje, da smo njegovi in da smo združeni z njim v skupnost, ki se imenuje Cerkev. Poljub oltarja na začetku maše je tudi naša izpoved daritvene volje, ki jo moramo imeti pri evharistični daritvi. V poljub oltarja polaga duhovnik svoje in naše življenje, kakor bi hotel povedati: «Gospod, glej na nas, tukaj smo, tebi se darujemo, tebi živimo!«

 Pokrižanje

Duhovnik začne bogoslužje z znamenjem križa. Nekateri naredijo križ že zjutraj, ko se zbudijo, drugi pa, ko se poslavljajo od doma.

S tem, ko na čelu naredimo križ, pokažemo, da smo z razumom pripravljeni sprejeti Božjo besedo: na ustnicah v znamenje, da jo bomo z govorjenjem širili, na prsih pa, da bomo Božjo besedo nosili v srcu in po njej tudi živeli.

Poznamo pa tudi veliki križ, to je križ, narejen od čela do prsi in od leve do desne rame. Pri tem glasno ali v mislih izrečemo molitev: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«. S tem izpovedujem vero v Boga nad nami, med nami in v nas.

 Priklon

Priklon v bogoslužju je sveto dejanje, ki pomeni počastitev ali pa spremlja in podpira ustno molitev. Danes sta v bogoslužju dve vrsti priklona: priklon z glavo in priklon z gornjim delom telesa. Z glavo se duhovnik prikloni, kadar pri bogoslužju imenuje vse tri Božje osebe skupaj ter pri imenih Jezusa in Marije in svetnika, ki ta dan goduje.

Ko molimo vero, pa se globoko priklonimo pri besedah: »In se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek…« S priklonom počastimo sveto Rešnje telo in kri pri povzdigovanju, ko duhovnik poklekne, če med povzdigovanjem stojimo. Duhovnik se globoko prikloni pri molitvah »…Vsemogočni Bog, očisti mi srce…« pred branjem evangelija in »…Gospod, sprejmi nas ponižne in skesane…« ter pri pripravi darov. Skratka: priklon je znamenje, ki pove, da nekomu izkazujemo čast in spoštovanje.

 Uvodi oziroma razlage

Velikokrat slišimo, da nam duhovnik pred pričetkom bogoslužja pove razlago, ki nas bo vpeljala k naslednjemu opravilu. Temu pravimo razlage oziroma uvodi, poudarjajo pa vsebino posameznega dela svete maše in nam hkrati pomagajo ustvariti razpoloženje in pravo notranjo držo. Razlago ali uvod pove duhovnik ali pa kateri od liturgičnih sodelavcev tudi pred molitvijo očenaša, ko nas povabi k namenu, za katerega bomo molili in se tako globlje pripravili na obhajilo. V razlagi pred pozdravom miru pa nas diakon ali kateri drugi razlagalec spodbudi k odprtosti za mir, ki nam ga daje Kristus.

V sklepni misli pred blagoslovom lahko duhovnik povzame Božjo besedo in nakaže, k čemu nas Jezus vabi, da razmišljamo, delamo, si prizadevamo … Bogoslužje, ki ga doživimo v cerkvi, moramo ponesti s seboj na naše domove, službena mesta…

 

 

Priznanje krivde 

V Matejevem evangeliju nam Jezus v govoru na gori položi na srce tudi tale stavek: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pojdi in daruj svoj dar.«

Zato nas duhovnik ob pričetku maše povabi, naj se v tihoti zamislimo in v priznanju krivde pred Bogom ter brati in sestrami priznamo svojo grešnost. Ko smo namreč zbrani skupaj kot občestvo, smo zbrani v imenu Gospoda. On je v tem trenutku z nami. On je »Jagnje, ki odvzema greh sveta«, On je veliki duhovnik, ki se zavzema za nas, grešnike, pred Bogom.

Da bomo globlje začutili to naše skupno kesanje, nam duhovnik po povabilu k priznanju krivde da čas za razmišljanje. V tišini prosimo zase in za vse navzoče usmiljenja in odpuščanja.  Povabljeni smo, da v sebi odstranimo ovire, ki nas ločijo od tega, da bi »vredno obhajali svete skrivnosti«.

 

Trkanje na prsi

Trkanje na prsi izraža in simbolizira notranje kesanje zaradi greha, ki ima svoj izvor v srcu. Iz evangelija poznamo cestninarja, ki je pri molitvi v templju »stal daleč proč in še oči ni upal povzdigniti k nebu, ampak se je trkal na prsi in govoril: ,Bog, bodi milostljiv meni grešniku!,

S trkanjem na prsi ponižno priznavamo svojo krivdo in pokažemo, da smo pripravljeni sprejeti tudi pokoro. Z iskrenim priznavanjem krivde in s kesanjem je vedno združena naša volja, da bomo boljši. Zato je naše trkanje na prsi tudi klic, naj se naše srce odpre večji ljubezni, lepšemu življenju in k bolj iskrenemu odnosu do Boga, bližnjih in do samega sebe.

 

 Vzklik »Gospod, usmili se!«

Vzklik«Gospod, usmili se« ali po grško »Kyrie eleison« prihaja iz grške liturgije. Najprej je občestvo vzklikalo samo »Gospod usmili se«, v 6. stoletju pa so ponekod temu vzkliku dodali še »Kristus usmili se«. Namen tega vzklika v začetku maše je, da bi kot verniki, ki smo zbrani v cerkvi, postali občestvo in da bi se v pravem duhu uglasili za poslušanje Božje besede ter da bi vredno pristopili k prejemu evharistije.

 

 Slava

Slava je zelo stara in častitljiva hvalnica, s katero mi kot občestvo Cerkve, zbrani v Svetem Duhu, slavimo in prosimo Boga. Slavo pojemo ali molimo ob nedeljah (razen v adventnem in postnem času) ter ob slovesnih praznikih.

Slava je po svoji vsebini izredno bogata, zato je prav, da jo molimo počasi, da bi s tem doživeli in razumeli njeno vsebino. Kadar molimo Slavo, smo v molitvi pridruženi skupnosti svetnikov, kajti oni v nebesih nenehno slavijo Boga.

 

 Glavna mašna prošnja

Začetni obred svete maše sklepa glavna mašna prošnja. Moli jo duhovnik kot predstojnik vsega občestva, ki je zbrano pri sveti maši. Ko nas duhovnik povabi k molitvi, se zavejmo, da stojimo pred Bogom, in k prošnji, ki jo duhovnik moli iz mašne knjige, v srcu izrecimo tudi svoje prošnje. To je torej trenutek, ko smo vsi skupaj združeni v molitvi k Bogu.

Naš odgovor na glavno prošnjo je »amen«, kar pomeni našo pritrditev, oziroma naš »da«. S tem izjavljamo, da imamo to, kar molimo in kar moli v našem imenu duhovnik, za resnično.

 

 

BESEDNO BOGOSLUŽJE

 

 Božja beseda (berila, psalm, evangelij)

Glavni del besednega bogoslužja je branje Božje besede. Naša vera živi iz prepričanja, da nam je Bog govoril velikokrat in na veliko načinov, kakor pravi pismo Hebrejcem. Ko beremo odlomke Svetega pisma, živimo od besed, ki nam jih Bog govori po knjigah Stare in Nove zaveze. V Jezusu je večna Božja beseda prišla v našo zgodovino in postala človek. Če torej to Besedo sprejmemo v veri, bomo deležni spodbude, naše srce bo z večjo voljo sledilo Bogu, iz tega pa se bosta rodila tudi molitev in mir.

 

Aleluja

Vzklik »aleluja« izraža naše velikonočno veselje nad tem, da je Jezus premagal smrt in vstal od mrtvih.  Alelujo pojemo vse leto razen v postnem času. Beseda sama izhaja iz hebrejskega jezika in pomeni »slavi Boga«. Med alelujo vstanemo, medtem pa duhovnik sklonjen tiho moli: »Gospod, očisti moje srce in moje ustnice, da bom vredno oznanjal tvoj evangelij!« Tudi mi med izgovarjanjem ali petjem aleluje pripravimo svoja srca za Kristusa, ki nam po evangeliju, ki ga bere diakon ali duhovnik, govori On sam.

 

 Pridiga oziroma homilija

Namen pridige oziroma homilije je, da bi prebrana Božja beseda hkrati z evharistijo bila kakor »oznanjevanje čudovitih Božjih del v zgodovini odrešenja …« Zato nam duhovnik v homiliji razlaga Božjo besedo ali pa katero od liturgičnih besedil. Homilija je hrana za našo vero, za naše okrevanje, za naše delo. Duhovnik jo ima pri ambonu, ki ga imenujemo tudi miza Božje besede.  Ko poslušamo duhovnikove besede, se s tem hkrati že pripravljamo na obhajanje evharistije, ki se bo uresničila na oltarni mizi.

 

 

 Izpoved vere

Izpoved vere  pri maši ima namen potrditi in odgovoriti na Božjo besedo, ki smo jo slišali pri branju Božje besede in v pridigi;namen pa je tudi ta, da se še enkrat spomnimo pravil vere, preden začnemo obhajati evharistično daritev. Ena najlepših in najglobljih prvin našega verovanja je vera v vstajenje od mrtvih, saj z razglašanjem vstajenja od mrtvih in z izpovedjo vere v večno življenje doseže veroizpoved svoj vrhunec. Vero izpovemo stoje.

 Prošnje za vse potrebe

V prošnjah za vse potrebe Božje ljudstvo izvršuje naloga svojega duhovništva in prosi za vse človeštvo.

Priporoča se, da so prošnje pri vseh svetih mašah, pri katerih je navzoče ljudstvo. Z njimi redno prosimo za potrebe Cerkve, za vladajoče in za blagor vsega sveta, za trpeče v katerikoli stiski in za krajevno občestvo. Pri posebnih opravilih pa lahko prosimo tudi za posebne namene.

V veri izročamo vse naše skrbi, nevšečnosti in težave Bogu, ki nas spremlja in vedno vabi, da mu zaupamo.

 

 

EVHARISTIČNO BOGOSLUŽJE

 

Prinašanje darov

Že sveti Justin je  poročal, da so verni po skupni molitvi prinesli k mizi kruh in vino. Ponekod so sprejemali tudi druge darove, ki jih je cerkvena skupnost nato razdelila potrebnim.

Ko torej prinašamo k oltarni mizi kruh in vino, prinašamo sebe, svoje življenje in svoj svet. Ali smo pripravljeni, da kakor kruh in vino tudi mi postanemo dar za Boga?

Duhovnik nas vsakič znova povabi, da molimo z njim, da bo Bog sprejel njegovo in našo daritev. Naj postane besedilo pesmi, ki jo pojemo pri darovanju, naša resničnost: »Oče večni, na oltar tebi smo prinesli v dar kruh in vino in življenje, naše delo in trpljenje …«

 

 Mešanje vina in vode

Med darovi na oltarju sta tudi vino in voda v vrčkih. Ko duhovnik vliva v kelih vino in vodo, izgovarja besede: »Po skrivnosti te vode in tega vina naj postanemo deležni Božje narave Kristusa, ki je bil deležen naše človeške narave.«

Vino simbolizira Kristusa, voda pa človeka. Jezus Kristus je Bog in človek. In v nadaljevanju maše se zgodi eno najlepših dejanj ljubezni: Bog se pod podobo kruha in vina skloni do nas in postane del nas.

Pri vsakem obhajanju evharistije, ko smo zbrani okoli oltarne mize,  nas Bog poišče in si želi, da bi mu v našem srcu namenili prostor, v katerem se bo srečal z nami, z vsem, kar smo in kar imamo.

 

Umivanje rok

Umivanje rok pri pripravi darov je Cerkev uvedla v bogoslužje z namenom, da bi poudarila potrebo po notranjem očiščenju. Sčasoma pa so verniki pri darovanju prinašali najrazličnejše darove, ki jih je duhovnik sprejemal in si pri tem umazal roke. Zato si jih je potem moral umiti.

Umivanje rok nam hoče sporočiti, da moramo biti pred Bogom očiščeni grehov. Naše roke so namreč simbol dejanj, ki jih opravljamo v vsakdanjem življenju. Vedno znova smo poklicani k temu, da sprejemamo medse Kristusa s čistimi in pripravljenimi srci. To izraža tudi kratka molitev, ki jo duhovnik moli med umivanjem rok: »Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me grehov.«

 

Prošnja nad darovi

Pripravljanje darov se konča s povabilom duhovnika vernikom s prošnjo nad darovi. Duhovnik moli prošnjo nad darovi z dvignjenimi rokami. Kar pomeni molitveno prošnjo v imenu vsega Božjega ljudstva. Hkrati pa  razširjene roke pomenijo pripravljenost na sprejem Božjih darov.

 

 Hvalospev

Po poslušanju Božje besede in obredu darovanja se mašno bogoslužje nadaljuje z izrekanjem hvaležnosti Gospodu za vse dobrote, ki nam jih naklanja. Izrečemo mu hvalnico. Duhovnik nas pozdravi z »Gospod z vami«, kar pomeni, »Gospod je tu«. Ko pa izreče »Kvišku srca«, želimo z našim odgovorom »Imamo jih pri Gospodu«, reči, da naša srca presegajo in se dvigujejo nad vse materialno, zemeljsko in vse tisto, kar bi nas lahko odvrnilo od Gospoda. Hvalospev se nato nadaljuje z utemeljitvijo, zakaj se je Gospodu treba zahvaliti. Na koncu hvalospeva duhovnik sklene roke in povabi vernike, da skupaj z njim počastijo Boga z vzklikom »Svet, svet, svet si ti, Gospod...«

Zato je celoten hvalospev najvišja oblika čaščenja Boga in razodeva Božjo popolnost ter veličino, saj povzema ne samo zgodovino odrešenja, ampak vključuje vse stvarstvo in ljudi, žive in tiste, ki so pri Bogu, našo in Božjo mater Marijo in vse svetnike.

 

 Evharistična molitev

Evharistična molitev je vrhunec svete maše. V njej se duhovnik vedno obrača na Boga Očeta. On je cilj naše hvale in zahvale saj verujemo, da tako, kakor je Bog v zgodovini deloval v blagor svojega ljudstva, deluje tudi danes.

Evharistične molitve, po katerih kruh in vino postaneta Kristusovo telo in kri, so raznovrstne. Vsem pa je skupen spomin živih in rajnih ter klicanje Svetega Duha. Ko namreč duhovnik iztegne roke nad darove, prosi Boga Očeta, da pošlje svojega Duha, da bo daritev, ki se bo izvršila, res Božja in čista. Z močjo Božjega blagoslova duhovnik spremeni kruh in vino v telo in kri Jezusa Kristusa. Bistvo evharistične daritve so  posvetilne besede, kakor jih je izgovarjal Jezus pri zadnji večerji. In ta polnost Božje moči postane po duhovnikovih rokah navzoča kot Kristusova daritev, ki se je izpolnila na križu. Če poglobljeno prisluhnemo temu trenutku evharistične molitve, lahko začutimo popolnost Božjega življenja in tako v trenutku postanemo vsi udeleženci evharistije eno samo telo, občestvo, ki praznuje.

Znamenju polaganja rok in opisu postavitve evharistije sledijo Jezusove besede: »Vzemite in jejte od tega vsi, to je moje telo, ki se daje za vas«; torej besede, ki nam vedno znova prinašajo svežino in življenje. To je trenutek, ko Bog stopi med nas s svojim mirom, zaupanjem, ljubeznijo in srčnostjo za premagovanje težav in trpljenja. To je hkrati tudi trenutek, ki nas vabi k podaritvi sebe Bogu.

Duhovnik spregovori pred povzdigovanjem keliha tudi Jezusovo naročilo: »:To delajte v moj spomin.« Kot kristjani imamo torej veliko in odgovorno dolžnost: da vedno in povsod izvršujemo to Kristusovo oporoko.

 

 Vzkliki po povzdigovanju

Mašnik po povzdigovanju vzklikne: »Skrivnost vere.« Občestvo na ta vzklik odgovori: »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi.« Z njim povzamemo temeljno vsebino maše. Podobno sporočilo imata tudi druga dva vzklika: »Kadar uživamo ta kruh in pijemo iz keliha, oznanjamo tvojo smrt, Gospod, dokler ne prideš k slavi« in: »Reši nas, Odrešenik sveta, ki si nas s svojim križem in vstajenjem odrešil.«

Ti vzkliki so na neki način naša kratka veroizpoved in s tem poudarimo dva temelja tega, kar verujemo: »Jezusovo smrt in njegovo vstajenje; zato veljajo ti vzkliki kot naš odgovor na Božjo ljubezen, ki se je sklonila na oltar.

 

Trinitarični vzklik

Sklep evharistične molitve spremlja povzdigovanje Svetega Rešnjega telesa in krvi. Duhovnik izgovori besede: »Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu« ter z dvignjenim kelihom pokaže na Jezusa Kristusa, ki je srednik med Bogom in celotnim človeštvom. S tem vzklikom se pri daritvi daje Bogu vsa čast in slava.

Tu imamo verniki še enkrat priložnost, da s ponižnostjo in hvaležnostjo občudujemo neizmerno skrivnost Božje ljubezni, ki se nam je razodela po Jezusu Kristusu. Naš odgovor «Amen« je pritrditev tej resnici.

 

Očenaš

Preden pristopimo k obhajilu, se moramo na srečanje s Kristusom še enkrat pripraviti, pripraviti svoje  srce za Gospoda. Molitev očenaša je že od nekdaj veljala kot neposredna priprava na prejem svetega obhajila.

Molitev očenaša v prvem delu povzema evharistično molitev: naša prošnja, naj bo posvečeno Božje ime, se uresničuje vsakokrat, ko trikrat vzklikamo »Svet« pred povzdigovanjem. Seveda se to posvečenje  uresničuje tudi tam, kjer je navzoča lepa in topla beseda, kjer ni prostora za raztresenost in slabo voljo, ampak je prisotna molitev, zaupanje, mir, veselje, pesem. S tem Bog uresničuje našo prošnjo, naj pride k nam Božje kraljestvo, ki je kraljestvo Svetega Duha in naša popolna predanost Božji volji.

Zadnja izmed prošenj v očenašu je nadaljevanje in dodatek le molitvi: »Reši nas vsega hudega, vsemogočni Oče«; duhovnik jo moli neposredno po očenašu. V njej prosi za rešitev pred vsakim nemirom, strahom, obupom ter za mir, ki ga je Jezus obljubil apostolom in po njih Cerkvi.

Kot sklep Gospodove molitve na to duhovnikovo prošnjo odgovorimo z vzklikom: »Tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj.

 

Pozdrav miru

Da bi Cerkev živela, mora uresničevati Gospodovo naročilo, naj si med seboj odpuščamo in se ljubimo. Takrat se v naše srce lahko resnično naseli Kristusov mir. Zato je pozdrav miru »pečat naše molitve« in posredovanje Jezusovega veselega oznanila našim bližnjim – ne samo pri maši, ampak tudi tistim, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju. Tako ne oznanjamo samo Božjega miru, ampak pričujemo tudi o živi Cerkvi, skupnosti, ki želi živeti iskrenost, edinost in svetost.

 

Lomljenje hostije

Ko je Jezus prelomil hostijo, je želel s tem nakazati, da bo umrl, zato lomljenje  posvečenih hostij simbolično pomeni Jezusovo smrt. Na križu je umiral zaničevan in zapuščen od ljudi, bil je ranjen in strt zaradi naših krivd, kakor to opisuje prerok Izaija.

Trenutek, ko duhovnik prelomi hostijo, jo povzdigne in jo skupaj z verniki počasti z zahvalo, je najbolj pretresljiv dogodek med sveto mašo. Jagnje, Jezus Kristus, razlomljeni kruh, je darovano. To je najvišje dejanje ljubezni, ki je sploh bilo kdaj ali se sploh more zgoditi na zemlji. Je povabilo za nas vse, da se, kakor Jezus, popolnoma prepustimo volji Boga Očeta.

 

 Pomešanje koščka hostije s Kristusovo krvjo

Od razlomljene hostije duhovnik spusti majhen košček v kelih. S tem želi poudariti edinost Cerkve pri Kristusovi daritvi in povezanost s papežem in škofi. Tu lahko vidimo in začutimo resničnost vesoljne Cerkve. V malem koščku je navzoč sleherni vernik. Ko vsi duhovniki po svetu odlomijo košček hostije, v kateri smo navzoči vsi verni, smo povezani v neizmerno moč medsebojne edinosti. To drobno in skoraj neopazno dejanje nas poveže v skupnost kristjanov, v živo Cerkev.

 

Jagnje Božje

Preden pristopimo k obhajilu, da se združimo s Kristusom, moramo znova odložiti vso našo navidezno moč in ošabnost ter se spokorjeni in skesani še enkrat zazreti v razlomljeni kruh, v Jagnje Božje, ki odjemlje naše grehe.

Beseda »jagnje« izhaja iz Stare zaveze, ko je Mojzes očiščeval Izraelce grehov tako, da so vsi položili roke na ovco ali na kozla, da je tako žival prevzela krivdo posameznika ali skupnosti. Žival so nato zapodili v puščavo.

Na duhovnikov vzklik »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta« ponavljamo besede, ki jih je Jezusu odgovoril stotnik, ko ga je prišel prosit za svojega služabnika. Na Jezusovo obljubo, da ga pride ozdravit, mu stotnik odgovori: »Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen.«

 

Obhajilo

Obhajilo je trenutek srečanja in druženja. Srečamo se s Kristusom – kot posamezniki in kot občestvo. V sprevodu, v katerega se uvrstimo, izražamo voljo in pripravljenost, da hočemo prejeti, kar smo pri darovanju izročili Bogu – kruh in vino –, spremenjen veliko vrednejši dar, samega Boga! Lahko bi rekli, da se v obhajilu dogodi poljub Božje ljubezni naši duši. Dogodi se skrivnost: Jezus se na skrivnosten način v obhajilu daruje na križu, da bi vsakemu izmed nas pokazal novo življenjsko pot, da bi nas okrepil v naših boleznih, v našem zdravljenju, okrevanju, v naših odločitvah. Želi nas osvoboditi strahu, da bi mogli ljubiti Njega, ki skrbi za nas, ki nas pozna v dno srca  in želi, da bi mu zaupali. To je zelo oseben, intimen  trenutek, ko se vsak izmed nas zaradi druženja z Jezusom skrivnostno spreminja: »Kdor uživa moje telo in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem.«

 

SKLEPNI OBRED

 

Prošnja po obhajilu

Po končanem obhajilu duhovnik moli posebno molitev, v kateri prosi za sadove opravljene skrivnosti. Ljudstvo na to molitev odgovori z vzklikom »Amen«.

 

Blagoslov

Duhovnikov pozdrav »Gospod z vami« in blagoslov, ki ga ob posebnih priložnostih lahko obogati s slovesnejšim besedilom, pospremi vernike v vsakdanje življenje. Okrepljeni s sveto evharistijo in blagoslovom bomo zmogli tudi svojo osebno pot skozi razne preizkušnje, ki nam jih prinaša vsakdanje življenje.

Vsak blagoslov razodeva dobroto Boga, ki je vir vsega dobrega. Zato se kristjani lahko blagoslavljamo tudi med seboj: starši otroke, zakonci med seboj, prijatelji prijatelje. Blagoslavljamo lahko tudi v svojem srcu, še zlasti takrat, ko je okrog nas veliko trpljenja, grešnosti, nemira.

 

Odslovitev

Ko nas duhovnik odslovi, odhajamo vsak v svojo vsakdanjo resničnost. To se zgodi le nekaj trenutkov za tem, ko smo prejeli sveto obhajilo, Jezusa Kristusa. Po odslovitvi odhajamo med naše bližnje, da bi mi njim postali »obhajilo«, da bi jim prinesli Jezusa Kristusa in s tem mir, tolažbo, gotovost, veselje…

Sklepni obred nam želi ob koncu najsvetejše daritve še enkrat položiti na srce Jezusove besede: »Vi ste luč sveta, vi ste sol zemlje.«

 

Zbral: msgr. Miro Šlibar s sodelavci

Obj.: BR