Četrtek, 5. september 2024: Odrini, odslej boš ljudi lovil

Odrini, odslej boš ljudi lovil

Evangelij se dogaja na Genezareškem jezeru. Jezus je sedel v čolnu in učil ljudstvo. Nato je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« Ta želi Jezusu dopovedati, da so lovili vso noč in ničesar ujeli. Simonu se Jezusova prošnja zdi nesmiselna, vendar uboga Jezusa. Zaupa mu, zato je to, kar Jezus reče, zanj sveto in takoj uresniči njegovo željo.

Kako pa je z nami? Ali nimamo veliko izgovorov, da nečesa ne storimo? Kdor Jezusu zaupa, se ne ozira na razumske razloge, ampak računa, da je Jezus Bog in se čudež lahko zgodi. Bog je vsemogočen. Tega se premalo zavedamo. Prav zaradi teh razumskih razlogov, ki jih imamo vedno na pretek, onemogočamo, da bi se zgodil čudež v našem življenju. Ni dovolj samo Jezusa poslušati in pritrjevati, kako lep nauk nas uči, ampak je potrebno tudi narediti kaj konkretnega, da bo Jezus lahko po nas naredil čudovite dogodke v našem življenju in v življenjih drugih ljudi. Te pripravljenosti nam pogosto manjka, ker nam manjka zaupanja in vere, da je čudež mogoč tudi danes, v tem trenutku.

Naslednja Petrova reakcija je precej logična. »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« je vzkliknil in padel Jezusu pred noge. Njega samega je Jezus presenetil, čeprav je Jezusu popolnoma zaupal. Obilica rib ga je presenetila. Bil je izkušen ribič in se je še kako zavedal, kaj to pomeni. Jezus ga je našel tam, kjer je najbolj doma, pri ribah. Peter se zave, da je bil neuspešen zaradi svoje grešnosti, ker je vse postavil na lastno moč, na moč svojih izkušenj, saj je dobro vedel, kako se stvari streže. Uvidel je, da je vse njegovo prizadevanje, pa naj ima še takšno znanje in izkušnje, zaman, če ne računa na Boga, na njegovo moč in pomoč.

Zopet je vprašanje za nas. Kako pa mi ravnamo? Ali ne ravnamo tako kot Peter in mislimo, da zmoremo vse sami? Če je tako, smo na poti nazadovanja, saj preprečujemo Jezusu, da bi delal čudeže v naših življenjih. Toda čudeži so možni tudi danes, pri vsakem izmed nas osebno. Ni treba, da gremo na romanje na drugi konec Evrope ali sveta, da bi se zgodil čudež. Čudeži se dogajajo tudi danes, a jih ne opazimo, ker je naše srce zaslepljeno, ker ne vidimo bistvenih stvari, ker smo preveč osredotočeni na trenutne užitke. Manjka nam vera, ki človeka notranje preobrazi in ga naredi občutljivega za drobne vsakdanje pozornosti. Bog nas ne neha imeti rad, četudi smo samosvoji in hodimo po svoje. Toda vabi nas, naj bomo velikodušni do vseh, ki nas potrebujejo, ki so v takšni ali drugačni stiski.

In Jezusov odgovor Petru: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« Obeta novo poslanstvo, ki je precej drugačno. Peter si še ni mogel predstavljati, da bo nekega dne prišel v Rim in tu postal »ribič ljudi« za Gospoda. Sprejel je presenetljivo poklicanost in se pustil pritegniti v to veliko pustolovščino. Peter je bil velikodušen. Spoznal je, da ima meje, a je verjel tistemu, ki ga je klical, in je sledil sanjam svojega srca. Izrekel je privolitev, pogumno in širokosrčno privolitev in postal Jezusov učenec.

Naj ta Božja beseda tudi v nas in v naših skupnostih poživi pogum, zaupanje in nov zagon pri oznanjevanju evangelija in pričevanju zanj. Naj nas neuspehi in težave ne vodijo v malodušnost; saj je na nas le to, da z vero vržemo mreže, ostalo pa bo Gospod naredil.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak