Četrtek, 10. oktober 2024: Prosi, trkaj in se odpre

Prosi, trkaj in se odpre

Molitev je kakor življenjski kisik. Molitev pomeni pritegniti nase navzočnost Svetega Duha, ki nas vedno vodi dalje.

Jezus je dal zgled neprestane molitve, ki se jo opravlja z vztrajnostjo. Stalni dialog z Očetom, v tišini in zbranosti, je jedro vsega našega poslanstva. Evangeliji nam poročajo tudi o njegovih spodbudah učencem, naj molijo z vztrajnostjo, ne da bi se utrudili.

Molitev mora biti predvsem vztrajna: kakor človek iz prilike, ki je moral sprejeti nenapovedanega gosta in gre sredi noči trkat na prijateljeva vrata ter ga prosi za kruh. Prijatelj odgovori »ne«, saj je že v postelji, a on vztraja in vztraja, dokler ga ne prisili, da vstane in mu da kruh. Vztrajna prošnja. A Bog je bolj potrpežljiv od nas in, kdor trka z vero in vztrajnostjo na vrata njegovega srca, ne ostane razočaran. Bog vedno odgovori. Vedno. Naš Oče dobro vé, kaj potrebujemo; vztrajnost ni zato, da bi ga obvestili ali prepričali, ampak je namenjena gojenju želje in pričakovanja v nas.

Molitev ni samo vzgib enega trenutka, ampak pogumna drža za klicanje Boga, tudi za »razpravljanje« z Njim, ne da bi se vdali pred hudim in nepravičnostjo.

Ni prave molitve brez duha ponižnosti. Ravno ponižnost je tista, ki nas v molitvi vodi, da prosimo.

Učenje evangelija je jasno: vedno je treba moliti, tudi ko se zdi zaman, ko se Bog zdi gluh in nem in se nam zdi, da izgubljamo čas. Četudi se nebo zatemni, kristjan ne neha moliti. Njegova molitev gre v korak z vero. Vera se mnogo dni v našem življenju lahko zdi iluzija, nerodoviten napor. Obstajajo temni trenutki v našem življenju. In v teh trenutkih se vera zdi iluzija. Moliti pomeni prav tako sprejeti ta napor. Moramo vztrajati v naporu teh težkih trenutkov, v trenutkih, ko ne čutimo ničesar. Mnogi svetniki in svetnice so izkusili noč vere in tišino Boga – ko mi trkamo in Bog ne odgovori – in ti svetniki so ostali vztrajni.

V teh nočeh vere, kdor moli, ni nikoli sam.

Brez Jezusa bi naše molitve bile v nevarnosti, da postanejo človeški napori, največkrat usojeni na neuspeh. On pa je vzel nase vsak krik, vsako ječanje, vsako veselje, vsako prošnjo … vsako človeško molitev.

Kristus je vse za nas, tudi v našem molitvenem življenju. To je dejal sveti Avguštin: Jezus »prosi za nas kot naš duhovnik; prosi v nas kot naša glava; mi ga prosimo kot svojega Boga. Prepoznajmo torej v Njem svoj glas in v nas njegov glas«.

Zato se kristjan, ki moli, ničesar ne boji. Zaupa Svetemu Duhu, ki nam je bil dan kot dar in ki moli v nas, spodbuja molitev. Naj nas ta isti Sveti Duh, učitelj molitve, nauči pot molitve.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak