Nedelja, 3. november 2024: 31. navadna nedelja

31. navadna nedelja

Ko govorimo o Bogu, verovanju, si ljudje postavljajo vprašanja: “ Kaj moram izpolniti, kako moram živeti in podobno. ” Iz Svetega pisma pa vidimo, da je Bog na prvo mesto postavil ljubezen, odnose.

Kaj Bog želi od nas?

Da ga ljubimo z vsem srcem, vso dušo in z vsem mišljenjem in svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.  Mi lahko poznamo Sveto pismo, lahko smo najboljši teologi, toda, če spregledamo zapoved ljubezni, izgubimo vse. Na žalost se kristjani velikokrat delimo, presojamo opravljamo…Za vsem tem obstaja glavni razlog, in to je, ker smo izgubili ljubezen, ki gradi odnose.

Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal.

Kdor se drži njegovih zapovedi – ostaja v Bogu. O ljubezni pravi Jezus učencem, da je nova zapoved. Izpolnjevanje zapovedi nas drži povezane z Bogom. V zapovedi ljubezni, se izpolnijo vse ostale zapovedi. Po poslušnosti zapovedi, se Božja ljubezen izliva v naša srca, ki nam daje moč, da se razvijamo v ljubezni do Boga in ljudi.

Poglejmo še nekaj pomembnih razlogov, zakaj naj ljubimo?

Nekaj v nas se zaveda, da ljubezen gradi. Brez nje vse porušimo, uničujemo sebe in ljudi okrog nas.

Vsak človek bije svojo bitko. Morda ima težave z zdravjem, razpadajočim zakonom, pritiski v službi, s slabo samopodobo, depresijo. Če ljubimo in drugemu v težavah prisluhnemo, mu lahko prinesemo novo upanje. Ljudje rabimo pomoč.

Nizek občutek lastne vrednosti, preprečuje, da bi dajali in sprejemali pristno ljubezen. Brez Božje ljubezni v svojem srcu nenehno iščemo priznanje od drugih, vedno pričakujemo, da nas ljubijo drugi, nam pa zmanjka časa, da bi ljubili. Brez ljubezni se ne moremo razvijati.

Ne ljubimo zaradi občutka dolžnosti, ampak iz srca ljubezni.

Kristus je umrl za nas iz ljubezni, da bi imeli ponovno skupnost z Bogom, da bi bili odrešeni in za večno z njim. Naš motiv služenja Bogu – je ljubezen. To spoznanje, sprejemanje Božje ljubezni, me osvobaja in daje željo, moč, da ljubim tudi ljudi okrog sebe. Spreminja mene,  ljudi okrog mene, narode.

Prinaša mi notranjo  svobodo, obilje življenja.

Ljubezen do bližnjega po navadi razmeroma prav in dobro razumemo. Problem navadno nastane pri zadnjem delu: »kakor samega sebe.« Ljubiti torej samega sebe. Na prvi pogled se zdi, da za pravega kristjana ta drža ni primerna. Ljubiti sebe, tako si mislimo – pomeni, da sem zagledan vase, da se vrtim okoli sebe; preprosto rečeno: sem sebičen in to ni v redu. Ampak, zakaj potem Jezus izpostavi tudi ta vidik – ljubiti samega sebe? To dejansko ne pomeni, da sem zagledan vase ali sebičen. Gre za preprosto dejstvo, da skušam vzljubiti in spoštovati to, kar sem; da se skušam sprejeti in biti Bogu hvaležen za življenje, talente, možnosti in priložnosti, ki mi jih naklanja. Bolj, ko zmorem sprejeti sebe, se – v najbolj pozitivnem pomenu – ceniti in spoštovati, bolj bom to lahko res v pristnosti podarjal drugemu. Kako naj namreč ljubim svojega bližnjega, če ne zmorem ljubiti niti sebe? Kako naj spoštujem bližnjega, če ne spoštujem niti sebe? Ljubiti sebe, z zavestjo, da me Bog ljubi takšnega, kakršen sem, je temelj iz katerega lahko prihaja tudi ljubezen in spoštovanje do bližnjega. Šele, ko cenim sebe in se zavedam, kakšen sem, kdo sem, kaj imam, šele takrat lahko to podarjam tudi bližnjemu. V tej drži je prostor tudi za pristno požrtvovalnost in darovanje drugemu, kar je svetlobna leta oddaljeno od cankarjanskega potlačevanja in samozaničevanja. Nasprotno: ker se v luči božje ljubezni zavedam, da sem ljubljen, to ljubezen lahko podarjam tudi drugim.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak