Sreda, 6. november 2024: Kdo je lahko učenec

Kdo je lahko učenec

V evangeliju po Luku  Jezus jasno pove, kdo je lahko njegov učenec. Vsakdo, ki Jezusa postavi na prvo mesto. Ko Jezus kliče, ne sme biti nobene ovire ne s strani staršev ne drugih družinskih članov, sorodnikov, prijateljev in znancev.

Vsako slovo je sicer boleče, a treba je sprejeti ta križ in ga nositi. »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec,« nam govori Jezus.

Vsakdo mora sprejeti samega sebe takšnega, kot je, in se dati na razpolago Gospodu, ki nam zaupa in nam želi izročiti poslanstvo. Vsakdo ima križ. Čim težji je križ, tem bolj nas ima Bog rad in hoče biti z nami. Zato z ljubeznijo sprejmimo križ in v veri in zaupanju v Božjo previdnost stopimo na pot za njim. Ne iščimo lažje poti, ampak se z navdušenjem zazrimo v cilj, ki nam ga Bog obljublja.

V romanu Grk Zorba lahko preberemo sledečo opredelitev današnjega modernega človeka: »Vse se začne z dejstvom, da se stvari lotevamo le polovično, da povemo samo pol resnice, da smo samo polovično dobri. Zato je v svetu tak nered. Delajte stvari dobro! En dober udarec na vsak žebelj in bo delo hitro in zanesljivo končano.«

Bog želi, da nismo polovičneži, ampak da vse delamo z ljubeznijo in navdušenjem.

Mislim, da ni težko razumeti, da je vez z domom najtesnejša. Znotraj teh vezi so se ustvarile naše navade in drže. Če hočemo biti svobodni za odnos z Bogom ali bližnjim, se moramo podobno kot Frančišek Asiški sleči. Sleči je potrebno starega človeka, da bi se lahko na novo oblekli. Pa naj bo ta novi človek tvoj bližnji v zakonskem ali posvečenem življenju. Pravzaprav ni srednje poti. Lahko se odpovedujem sebi in temu, kar mi je zaradi mojega doma domače, ter si prizadevam biti scela odprt za bližnjega ali pa prisegam na vse, kar mi je domače.

Ob tem seveda naletimo na bolečino in prizadetost staršev. Jezus s to držo do domačih ne govori, da so starši slabi. Kljub temu da pravi celo: Kdor ne sovraži svojih domačih! Jezus skuša zelo nazorno povedati, da je te vezi potrebno preseči, ker so preprosto omejene in človeka utesnjujejo. Tako je užaljenost pogost odziv staršev pri vzgoji za posvečeno ali zakonsko življenje.

Težava je tudi pri otrocih. Tudi otroci ne bi vzeli Jezusovih besed zares. Težko in ozko pot svobode bi raje prilagodili sami sebi. Tako se dogaja, da otroci pogosto zavračajo svoje starše, jih v marsičem prezirajo, v isti sapi pa iščejo njihovo naklonjenost in korist. To je daleč od Jezusove spodbude. Jezus nikakor ne želi, da bi kogarkoli prezirali. Želi pa, da bi bili v odnosih svobodni, predvsem svojih notranjih vezi.

Jezus je jasen. Slišali smo zaključek današnjega evangeljskega odlomka: »Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« Danes nas torej posebej vabi, da se ustavimo ob svoji zvezanosti z domom in ob tem, koliko smo te vezi presegli. Ali uspemo stopiti z bližnjim v dialog tako, da ga resnično slišimo in razumemo ali pa so nam v napoto predstave, ki se jih še vedno nismo otresli? Jezus nas vabi na pot, ki ni nikoli končana. Kljub zahtevnosti, ki v nas samih in naših bližnjih včasih zbuja celo odpor, se odpravimo za Njim.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak