Nedelja, 10. november 2024: 32. navadna nedelja

32. navadna nedelja

Danes Jezus postavlja pred nas ubogo vdovo, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico dva novčiča. Pravi, da je dala »več kot vsi, da je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.« Kaj naj bi to bilo in k čemu nas takšna drža lahko spodbuja? Kaj je dejansko dala uboga vdova, kaj je imela? Predstavljam si, da dva novčiča nista bila ne vem koliko vredna. Vdova je najbrž živela zelo revno, lahko bi rekli iz rok v usta. Kar je zaslužila s svojim delom, to je imela za sproti, za hrano, za obleko, za ogrevanje in razsvetljavo. Vse je bilo dobesedno iz rok v usta. Z bankami in hranjenjem večjih vsot denarja se revež ne ukvarja, takrat pa tega sploh ni bilo.

To, kar je dala uboga vdova, je bilo tisto, kar je potrebovala za sproti in je sproti tudi dobila. Ob vsakodnevnem služenju ali beračenju je vdova zaslužila ravno toliko, da je lahko preživela. Včasih je bila gotovo lačna. Kaj je dala s tem, ko je dala edino, kar je tisti dan oz. tiste dni zaslužila? Tvegala je, da bo naslednji dan ali dva lačna, da jo bo zeblo, a je zaupala, da bo Bog, od katerega je vse prejela, poskrbel. Kakor skrbi zanjo vse dni, si je mislila, bo poskrbel tudi za jutrišnji dan.

Če pogledamo, uboga vdova ni dala s sebe obleke, niti ni prodala stanovanja. Ne gre toliko za vsoto, kakor za držo. Bogu je izročila sebe, izrazila mu je globoko zaupanje, vero, da on poskrbi. Kaj to pomeni za naše vsakdanje življenje? Da postrgamo, če imamo kaj na banki? Ne! Da kaj prodamo? Tudi ne. Ampak da se vprašamo, na čem gradimo jutrišnji dan. Na lastni moči in gotovosti, kakor farizeji ali v zaupanju v dobrega nebeškega Očeta, ki bo poskrbel za nas.

Vsi ste gotovo v življenju morali že marsikdaj zaupati Bogu, da bo poskrbel, da bo prav, in verjamem, da ste mu. Tako je pogosto v zakonskem življenju, ko mnoge stvari niso obvladljive. Podobno je pri vzgoji, pa v službi ali prijateljstvih. Zgled uboge vdove nas vabi, naj vsak dan znova, še posebej pri sveti maši, Bogu izročimo svoje življenje, odnose in delo. Vemo, da bi včasih radi imeli vse v svojih rokah, a to ni dobro. Koliko je nemirnih, obupanih in depresivnih ljudi iz preprostega vzroka – nezaupanje, da bo Bog poskrbel. Koliko je nepotrebnega naprezanja, da bi si zagotovili vse, pa to preprosto ni v naši moči.

Vsako obdobje ima svoje skrbi. Izročati Bogu vse, kar potrebujemo za življenje, je velika modrost zaupanja. Izvira iz hvaležnosti, prinaša veselje in daje svobodo.

Bogu izročiti vse, kar potrebujemo za življenje, pomeni zaupati Bogu svoje življenje. Od njega smo ga prejeli kot dar in samo On lahko resnično poskrbi za nas. Če bomo po farizejsko stavili nase, se postavljali s svojo močjo, bomo razočarani. Če bomo gojili zaupanje, nas Bog zagotovo ne bo razočaral. Naj nas hvaležnost utrjuje v zaupanju. Izročajmo Bogu vse, on bo poskrbel za nas.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak