Sobota, 23. november 2024: Ni Bog mrtvih ampak živih

Ni Bog mrtvih ampak živih

Nekega dne so prišli k Jezusu nekateri saduceji z namenom, da bi se posmehovali nauku o vstajenju od mrtvih. Pripovedovali so mu zgodbo, za katero ne vemo, ali je bila resnična ali izmišljena. V odgovoru Jezus znova potrdi predvsem dejstvo vstajenja in istočasno popravi materialistično in karikirano predstavo, ki so jo imeli saduceji.

Jezus nam tukaj poda krščansko predstavo o onstranstvu, ki se zelo razlikuje od tiste, ki je zaznamovala nekatera verovanja. Večna blaženost ni preprosto potenciranje in podaljševanje tuzemskega veselja, ki vključuje telesne užitke in obilno obloženo mizo. Drugo življenje je resnično »drugo« življenje, kakovostno je drugačno. Zagotovo je izpolnitev vseh pričakovanj, ki jih ima človek tu na zemlji (in še neskončno več), toda na drugi ravni. Je blažena potopitev v ocean Božje ljubezni in sreče, ki nima ne obrežja, ne dna.

To ne pomeni, da bodo zemeljske vezi pozabljene in da sploh ne bodo več obstajale. Te vezi bodo še veliko intenzivnejše in čistejše, česar tu na zemlji še slutiti ne moremo, použite bodo na duhovni ravni. Odnos med poročenimi in vse druge človeške izkušnje občestva in ljubezni so le stopnice, po katerih bomo prišli do tiste polnosti.

V zadnjem delu evangeljskega odlomka Jezus razloži razlog, zakaj mora biti posmrtno življenje: Če se Bog definira: »Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov« in je Bog živih, ne mrtvih, to pomeni, da Abraham, Izak in Jakob nekje živijo, čeprav so v času, ko Bog govori Mojzesu, oni že stoletja preminuli. Če obstaja Bog, obstaja tudi življenje onstran groba. Eno brez drugega ne more biti. Boga bi bilo absurdno klicati »Bog živih«, če bi on ob koncu kraljeval nad brezmejnim pokopališčem mrtvih. Ne razumem ljudi (zdi se, da so taki), ki pravijo, da verujejo v Boga, ne pa v posmrtno življenje.

Ne smemo pa misliti, da se posmrtno življenje začne šele ob dokončnem vstajenju. Tisto bo trenutek, ko bo Bog povrnil življenje tudi našim umrljivim telesom. Toda po splošnem katoliškem nauku, se »duša«, že ob trenutku smrti ponovno združi s Kristusom v poveličanem in srečnem življenju. Kaj to konkretno pomeni, za nas, dokler smo na tem svetu, ostaja še skrivnost, toda Jezusova beseda nam zagotavlja, da je tako. Ta vera nam omogoča, da ostanemo v stiku in da izkušamo neke vrste občestvo z našimi dragimi rajnimi, predvsem preko molitve.

Preko vere v posmrtno življenje je šel kakor neke vrste orkan. Skoraj nas je strah govoriti o njem. Nekateri so trdili, da je večno življenje le projekcija človekovih nepotešenih potreb, umišljena posoda, v kateri človek zbira »solze«, ki jih pretoči v tej solzni dolini.

Ne znam si predstavljati, kako je mogoče mirno živeti to življenje brez kakršne koli vere v prihodnje življenje. Zdi se mi, da bi moral človek vsak trenutek obupati, ko vidi bolečino in nepravičnost, ki vladata v tem svetu.

To veselo oznanilo o onstranstvu in o večnem življenju nima nič opraviti z grozečimi napovedmi o koncu sveta. Niti najmanj ne dovolimo, da bi nas te stvari vznemirjale; vse to je sad bolestnih fantazij.  Ne bojmo se govoriti  o večnem življenju.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak