18. avgusta goduje cesarica sv. Helena, to je revno dekle, ki je postala mati rimskega cesarja Konstantina Velikega, ki je prenehal preganjati kristjane in leta 313 priznal krščanstvo kot enakopravno religijo. In pri tem se v svoji skromnosti in dobrodelnosti sploh ni spremenila.   Iz življenja ... Heleno, dekle iz revne družine v Drepanumu v Bitnji (v današnji Turčiji), so verjetno odlikovale posebne vrline, ko se je z njo poročil rimski častnik Konstancij Klor. Vendar se je leta 293, ko je postal sovladar v zahodnem delu cesarstva, moral – kot so narekovali običaji – poročiti z ženo plemenitega rodu, in zaradi česar je bila Helena potisnjena v ozadje, čeprav je že rodila sina Konstantina. Skromno in v senci, kot je živela že v otroštvu, je Helena živela vse do leta 306, ko je njen sin Konstantin nasledil očeta na prestolu. Sin jo je brez obotavljanja povabil na cesarski dvor in dal celo njeno podobo vtisniti na kovanec. A Helena zaradi tega ni postala prevzetna; svoj položaj je izkoristila za še več dobrih del. Leta 312 se je dala krstiti in se vneto trudila za širitev krščanstva. Na bogoslužje je redno prihajala v skromnih oblačilih in se pomešala med ljudmi, ne […]

Sv. Janez Eudes je eden največjih francoskih ljudskih misijonarjev in začetnik liturgičnega češčenja presvetega Srca Jezusovega.   Iz življenja ... Sv. Janez Eudes se je rodil leta 1601 v mali vasi v Normandiji. Njegov oče je bil zdravnik. Janez je po izobrazbi v Parizu leta 1625 daroval novo mašo in po njej zbolel tako močno, da je moral eno leto ostati v postelji. Ko je v rodni Normandiji izbruhnila kuga, je skrbel za bolne, umirajočim stal ob strani, umrlim zagotavljal dostojen pogreb. Od leta 1633 se je posvečal župnijskim ljudskimi misijonom in vzgoji bogoslovcev. Pridobil si je sloves odličnega pridigarja in spovednika. Uspešni misijonar je videl slabo duhovno stanje duhovščine v državi. S privolitvijo škofa iz Bayeuxa je za semenišča in ljudske misijone ustanovil novo duhovniško družbo Kongregacijo Jezusa in Marije, pozneje imenovano eudisti. Za izgubljena dekleta je ustanovil posebno žensko kongregacijo Naše ljube Gospe pribežališča, od katere se je kasneje odcepila Kongregacija Dobrega pastirja za varstvo deklet. Posebnost njegovih centrov je bila globoka pobožnost do Srca Jezusovega in Marijinega. Veliko je tudi pisal. Prvi je sestavil na čast Srcu Jezusovemu besedilo za molitveno bogoslužje in mašo. Dve njegovi knjigi sta prevedeni tudi v slovenščino (Čudovito Srce božje Matere in […]

Sv. Bernard, opat cistercijanskega samostana, je kontemplativec 12. stoletja, cerkveni učitelj, velik Marijin častilec in odličen govorec. Umaknil se je v samostan, takorekoč »pobegnil« od sveta, in od tam preoblikoval ta svet bolj kot kdorkoli drug. Postal je duhovni vodja celotne tedanje Evrope.   Iz življenja ... Rojen je bil leta 1090 v francoski vasi Fontaines-les-Dijon kot tretji od sedmih otrok plemiške družine. Smrt njegove pobožne matere, ko mu je bilo približno šestnajst let, ga je še bolj povezala z nebeško materjo Marijo. Pri 22-ih letih je vstopil v reformirani samostan Citeaux skupaj s tridesetimi prijatelji in sorodniki. Moč njegove osebnosti, prepojene z ljubeznijo do Boga in ljudi, ga je kmalu naredila za pravega duhovnega vodja, in zaradi česar ga je tamkajšnji opat že po treh letih skupaj z dvanajstimi sobrati poslal ustanoviti nov samostan v Clairvauxu. Ker je sv. Bernard tako privlačno govoril, so se starši bali, da bodo njihovi otroci ob obisku Clairvauxa vstopili v samostan. Kljub strogi disciplini je namreč opat Bernard v samostan privabil na tisoče mož, tako da je po različnih deželah v kratkem času osnoval 160 novih samostanov. Bil je kot magnet. Tako je Bernard postal nekakšen "soustanovitelj" nove cistercijanske družine. S popolno preureditvijo […]

Pij X. je zapisan v zgodovino kot papež prenove, začetek 1. svetovne vojne pa mu je strl srce.   Iz življenja ... Papež Pij X. se je rodil leta 1835 v italijanskem kraju Riese, v kmečki družini kot drugi od enajstih otrok. Imenovali so ga Giuseppe Sartre. Že zgodaj je začutil duhovniški poklic, tako da je v padovsko semenišče vstopil dokaj mlad. Po duhovniškem posvečenju je sedemnajst let deloval po raznih italijanskih krajih kot kaplan in župnik. Leta 1884 je bil imenovan za škofa »težke« škofije v Mantovi, kjer se je veliko posvečal duhovnikom, saj je bilo med njimi precej nereda. Devet let kasneje je postal patriarh v Benetkah. Tu je izstopal zlasti s promocijo katoliškega tiska in zavzemanjem za pravice delavcev v tovarnah. Leta 1903 je bil nepričakovano izvoljen na mesto Petrovega naslednika, kjer si je privzel ime Pij X. Njegovo geslo je bilo: »Vse obnoviti v Kristusu.« V svojem 11-letnem papeškem pontifikatu je vse do svoje smrti posebno pozornost posvečal vzgoji in izobraževanju duhovnikov, življenje vernikov pa obogatil z možnostjo vsakodnevnega prejemanja obhajila. Izdal je namreč odlok o zgodnjem in pogostnem prejemanju svetega obhajila. Obnovil je gregorijanski koral, liturgični koledar in brevir. Pospeševal je češčenje Matere Božje. Začetek […]

Praznik Device Marije Kraljice je leta 1954 uvedel papež Pij XII., in sicer kot krono praznovanja Marijinega leta. Praznujemo ga teden dni po Marijinem vnebovzetju.   O prazniku ... Sprva so ta praznik praznovali 31. maja, po drugem vatikanskem koncilu pa teden dni po zapovedanem prazniku Marijinega vnebovzetja; to pa zato, ker je tesno povezan s to skrivnostjo. Marijino kraljevanje se je namreč v polnosti začelo šele po prihodu v nebesa. Tedaj je v polnosti postala kraljica nebes in zemlje. Ker je v nebesa vzeta, je deležna tudi kraljevanja svojega Sina. Izročilo Cerkve je Mariji že vseskozi dajalo naslov »Kraljica«. Imenovalo jo je tudi: Gospodarica, Vladarica, Cesarica … Skrivnosti Marijinega kronanja se spominjamo tudi pri rožnem vencu, ko molimo desetko: ki je tebe Devica v nebesih kronal. Marija je sicer Kraljica, vendar bolj Kraljica (oz. Mati) usmiljenja, kar ponavljamo v molitvi Zdrava Marija, milosti polna. V srednjem veku so nastale tri priljubljene antifone, ki Mariji dajejo naslov Kraljica: Pozdravljena, Kraljica; Raduj se, Kraljica nebeška; Zdrava, o nebes Kraljica. Teološko gledano Marijino kraljevsko dostojanstvo izhaja iz njenega božjega materinstva. Oče je skrb za ta svet zaupal svojemu Sinu, Jezusu Kristusu, ki mu zato pravimo Kristus Kralj vesoljstva. Potemtakem smemo Marijo imenovati […]

Sv. Roza se je rodila leta 1586 v Limi, glavnem mestu Peruja, s krstnim imenom Isabel (Elizabeta). Ker je bila tako zelo lepa, so jo imenovali Roza. Je prva ameriška svetnica.   Iz življenja ... Sv. Roza je že v otroštvu premišljevala le o Kristusu. Veliko se je pokorila in molila. Zavrnila je poroko, ki so jo načrtovali njeni starši. Kot znamenje, da misli resno z vstopom v samostan, si je postrigla lase, zaradi česar jo je mati pretepla. Sledila je sv. Katarini Sienski in ustanovila prvi kontemplativni dominikanski samostan v Južni Ameriki. Imela je mistične izkušnje. Z molitvijo je goreče podpirala delo misijonarjev, med drugim tudi delo frančiškana sv. Frančiška Solana (god 14. julij). Kljub izraziti kontemplaciji pa je imela tudi velik čut za uboge, ki jih je stregla. Mnogi so pri njej našli tolažbo in nasvet. Ohranjenih je več njenih pisem in spisov, iz katerih se razodeva njena duhovnost. Živela je le 31 let. Pokopana je v Limi v samostanu Rosario. Kmalu po njeni smrti so se na njem grobu zgodili številni čudeži. Leta 1671 jo je papež razglasil za svetnico. Je prva ameriška svetnica.   Upodabljanje Umetniki jo upodabljajo kot mlado redovnico z vencem vrtnic na glavi, […]

Danes praznujemo god apostola sv. Bartolomeja, ljudsko imenovanega sv. Jerneja. V Sloveniji je bil v preteklosti zelo priljubljen, na kar kaže veliko po njemu poimenovanih krajev ter 31 njemu posvečenih cerkva. Jernejevo je bil včasih velik kmečki praznik, dan zahvale za pospravljeno žetev.   »Če je na sv. Jerneja dan lepo, bo lepa jesen.«   Iz življenja ... Sv. Jernej oziroma Bartolomej je bil eden izmed Jezusovih apostolov, ki je prišel k njemu skupaj s Filipom. Rojen je bil v Kani v Galileji. Evangeliji njegovo ime omenjajo v seznamu apostolov. Tradicionalno ga istovetijo tudi z Natanaelom, ki ga je Jezus imenoval »pravi Izraelec, v katerem ni zvijače« (Jn 1,47). Bil je priča Jezusovemu vnebohodu (Apd 1,13). Izročilo pravi, da je po Jezusovem vnebohodu oznanjal evangelij na območju od Male Azije do Indije, kjer je pustil hebrejsko kopijo Matejevega evangelija. Po vrnitvi se je zadržal v Armeniji in oznanjal evangelij. Ker je ozdravil hčerko poganskega kralja obsedenosti, so ga poganski duhovniki, nasprotniki krščanstva, prijeli ter mučili »na perzijski način«: živemu so potegnili kožo s telesa in ga na koncu križali. Umrl je okoli leta 70 v današnji Turčiji. Upodabljanje Umetniki sv. Jerneja pogosto upodabljajo z nožem, čez roko pa drži svojo […]

Sv. Ludvik IX. je bil francoski kralj in član Frančiškovega tretjega reda. Svetnici sta tudi njegova mati in sestra Elizabeta.   Iz življenja ... Francoski kralj Ludvik IX. se je rodil leta 1214 v kraju Poissy blizu Pariza kot najstarejši sin Ludvika XIII., zaradi česar je bil prestolonaslednik. V času njegovega rojstva je vladal še njegov ded, kralj Filip Avgust. Po očetovi smrti je pri dvanajstih letih postal kralj. Poročil se je z očarljivo grofico Margareto Provansalsko, s katero je imel enajst otrok. Čeprav njun zakon ni bil najbolj skladen, se kralj nikoli ni izneveril besedam vrezanim na poročnem prstanu: »V tem obročku je vsa moja ljubezen.« Bil je odločen vzgojitelj svojih otrok, kar kaže tudi ohranjeno pismo njegovemu prvorojencu. V oporoki lahko beremo njegovo naročilo svojemu sinu: »Srce imej polno sočutja do revežev, ubogih in nesrečnih. Po svojih močeh jim pomagaj in jih tolaži. Za vse imetje, ki ti ga je dal Bog, se mu zahvaljuj, da boš vreden prejeti še več. Do svojih podložnikov bodi pravičen, tako da se držiš poti pravice, ne da bi zašel na desno ali na levo; in vedno bodi bolj na strani reveža kot pa bogatina, dokler se ne prepričaš o resnici. Trudi […]

Sv. Ivana Elizabeta Bichier je ustanovila skupnost Hčera sv. Križa. Ob njeni smrti je skupnost štela približno 600 sester.   Iz življenja ... Sv. Elizabeta, kot so jo klicali, se je rodila leta 1773 na očetovem gradu Les Ages blizu Puitiersa v Franciji. Imela je tri brate. Tik pred začetkom francoske revolucije ji je umrl oče, starejši brat pa emigriral, zaradi česar so bili v času francoske revolucije stalno na »muhi«. Z veliko težavo ji je uspelo rešiti del družinskega premoženja, tako da se je lahko umaknila na grad De la Guimetiere, kjer je živela globlje notranje življenje. Udeleževala se je svetih maš, ki so jih na skrivaj darovali duhovniki, ki niso hoteli priseči na revolucijo. Tako se je leta 1797 udeležila sv. maše, ki jo je skrivaj daroval duhovnik sv. Andrej Hubert Fournet (god 13. maj), in ki je odtlej postal njen duhovni voditelj. Naslednje leto je z njim ustanovila red Hčera sv. Križa, znane tudi kot sestre sv. Andreja, da bi spodbudila odpravo razkristjanizacije po vsej državi. Sestre so še posebej gojile pobožnost do Kristusovega trpljenja, pomagale bolnim in skrbele za versko vzgojo otrok. Leto dni je preživela s sestrami Božje previdnosti v Poitiersu, da bi se naučila […]

Sv. Monika je mati enega največjih svetnikov in teologov v cerkveni zgodovini, Sv. Avguština. Ta ji je postavil nesmrten spomenik v svojih »Izpovedih«, kjer omenja tudi njeno življenje.   Iz življenja ... Sv. Monika se je rodila leta 332 v severni Afriki v kraju Tagaste v današnji Alžiriji v krščanski družini. Mlada se je poročila s poganom Patricijem, možem dobrega srca, a nagle jeze, s katerim je imela tri otroke. Sv. Monika je lahko le s svojo modrostjo ohranjala družino v harmoniji. Za svoje domače je veliko molila, še zlasti, da bi postali kristjani. Na njeno spodbudo se je najprej, malo pred smrtjo, krstil njen mož, nato pa še vsi trije otroci. Ko je ostala vdova, se je osredotočala predvsem na svojega nadarjenega najstarejšega sina Avguština. Sledila mu je najprej v Rim, nato v Milano. V solzah ga je prosila, naj se spreobrne in da krstiti. On pa se je vdajal pijančevanju in zabavam, življenju na koruzi in maniheizmu. Dolga leta je molila zanj v trdni veri, da bo uslišana. In bila je! Pri dvaintridesetih letih je Avguštin doživel močan Božji dotik, se poglobil v Božjo besedo in se dal krstiti. Krstil ga je škof sv. Ambrož Milanski. Pri krstu […]

Sv. Avguštin je eden izmed največjih pridigarjev in cerkvenih pisateljev vseh časov ter neizprosen borec proti krivoverstvom. Napisal je 113 knjig in 218 pisem. Ker je s svojim delovanjem odločilno vplival na ves Zahod, velja za enega izmed štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov – poleg sv. Ambroža Milanskega, sv. Hieronima in sv. papeža Gregorja Velikega.   Iz življenja ... Sv. Avguštin se je rodil leta 354 v severni Afriki v kraju Tagaste, v današnji Alžiriji. Oče je bil pogan, mati Monika pa kristjanka. Imel je še brata in sestro. Bil je zelo nadarjen. Oče je umrl, ko mu je bilo sedemnajst let. V mladosti se je oddaljil od vere in prave poti. Vdajal se je pijančevanju in zabavam, življenju na koruzi in maniheizmu. Njegova mati je dolga leta molila zanj v trdni veri, da bo uslišana. In bila je! Po njenem prigovarjanju in molitvi ter po pridigah škofa sv. Ambroža Milanskega se je sv. Avguštin pri dvaintridesetih letih spreobrnil in dal krstiti. Sv. Avguštin je v Izpovedih zapisal: »Pozno sem te vzljubil, Lepota, večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil! In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj, in tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, […]

Na praznik Mučeništva Janeza Krstnika se spominjamo smrti oziroma obglavljena Janeza Krstnika.   Iz življenja ...  Evangelisti poročajo, da je dal Herod Janeza Krstnika vreči v ječo zaradi Herodiade, žene svojega brata, s katero se je poročil. Janez je namreč Heroda javno ostro grajal zaradi te afere. Na praznovanju Herodovega rojstnega dne je pred gosti plesala Saloma, Herodiadina hči, ki je bila Herodu zelo všeč, tako da ji obljubil, da ji da, karkoli ga bo prosila. Ta je po nasvetu svoje matere prosila, naj ji na pladnju prinesejo glavo Janeza Krstnika. Kralju želja ni bil pogodu, a obljube ni hotel prelomiti, zato je Janeza dal obglaviti v trdnjavi Maheront. Ko so ji prinesli njegovo glavo, jo je izročila materi. Janezovo truplo pa so pokopali Jezusovi učenci. Janezu Krstniku je bil letos sicer že posvečen en praznik, in sicer Rojstvo Janeza Krstnika (24. junija). Rodil se je šest mesecev pred Jezusom, katerega rojstni dan praznujemo na božič (25. decembra). Poleg Jezusa in Marije je namreč edini v koledarju svetnikov, katerega rojstni dan praznujemo. Običajno se pri svetnikih spominjamo dneva smrti kot »rojstnega dneva za nebesa«. Za Jezusa med rojenimi od žena ni večjega od Janeza Krsnika; prerok je bil glasnik, ki […]

Sv. mučenca Feliks in Adavkt, pokopana v Rimu na pokopališču Comodille na Ostijski cesti, sta zaradi neustrašne vere enako pričala za Kristusa.   Iz življenja ... Sv. Feliks oziroma po naše Srečko je bil škof v Tibiuki (t.j. današnji Tunis), ko je kristjane doletelo Dioklecijanovo preganjanje kristjanov. V valu preganjanj in mučenja so zajeli tudi njega. Ohranjeno je poročilo o tem, kako je pretrpel mučeniško smrt. Moral bi darovati poganskim bogovom v templju, on pa je že s samim dihom prevračal njihove kipe. Pred templjem je celo izruval drevo, posvečeno enemu izmed njihovih bogov. Obsojen je bil na smrt z obglavljenjem.  

Sv. Rajmond se je rodil okoli leta 1202 v Portellu pri Barceloni s carskim rezom, zato so mu dali ime »non natus«, kar pomeni »ne rojeni«. Iz maternice njegove na porodu umrle matere ga je izrezal njegov oče grof Arnau de Cardona.   Iz življenja ... Sv. Rajmond je pri štiriindvajsetih letih vstopil v novoustanovljeni red mercedarijev, ki ga je ustanovil sv. Peter Nolasko (goduje 28. januarja) predvsem s poslanstvom odkupiti sužnje. Ko je bil leta 1222 posvečen v duhovnika, ga je oblekel sam Peter Nolasko. Rajmond se je z vsem srcem posvetil osvobajanju in spreobračanju španskih sužnjev iz rok Mavrov in Saracenov. Svoje delovanje je razširil na Alžirijo, kjer je z zajetno vsoto denarja odkupil precej sužnjev. Ko je ostal brez denarja, se je sam ponudil za talca, in sicer v zameno za odkupnino še drugih Kristusovih jetnikov. Alžirci so njegovo ponudbo sprejeli. Ker pa svojim kolegom ni bil le v tolažbo, ampak je spreobračal celo muslimane v krščansko vero, so ga mučili, njegova usta pa prebodli in zaprli s ključavnico, da ne bi mogel več oznanjati. Ko se je proti veliki odkupnini po osmih mesecih mučenja vrnil domov, je postal naslednik Petra Nolaska. Zaradi vneme in velikega poguma ga […]

Sv. Egidij oziroma Tilen je eden izmed 14 priprošnjikov v sili in eden najbolj češčenih svetnikov v Franciji. Pri nas mu je posvečenih 18 cerkva. Znan je vremenski pregovor: »Kakršno bo vreme na sv. Egidija kazalo, bo tudi ves mesec ostalo.«   Iz življenja ... Sv. Egidij oziroma sv. Tilen (Ilj) se je rodil okoli leta 650 v Atenah v Grčiji kot edini sin atenskega kralja. Sv. Egidij je po smrti svojih premožnih staršev podedovano premoženje razdelil med siromake, sam pa se je vkrcal na ladjo za Egipt, da bi se pridružil tamkajšnjim puščavnikom. A ladja ni pristala v Egiptu, pač pa na jugu Francije. Tu je sv. Egidij živel kot puščavnik v samoti ob bregu reke Ron. Ker je živel tako svetniško, mu je Bog poslal košuto, ki ga je v njegovi votlini obiskovala in hranila s svojim mlekom. Nekega dne pa je na lovu zahodnogotski kralj Flavij (ali Vambo) s puščico streljal košuto in pomotoma zadel sv. Egidija. Ko je videl krvavečega Egidija, ob njem pa nepoškodovano košuto, ga je želel obvezati in mu ponuditi denar, a puščavnik je to zavrnil in ga prosil, naj zgradil samostan tu v samoti. Kralj je ves vesel, da lahko popravi svojo […]