Loading dogodki

Praznik sv. Jožef Delavec je mlad praznik, saj ga praznujemo šele od leta 1955; glavni praznik sv. Jožefa še vedno ostaja 19. marec. Praznik sv. Jožefa Delavca praznujemo 1. maja, na dan, ki ga je svet dela že leta 1889 izbral za svoj praznik.

 

Iz življenja …

Sveto pismo Nove zaveze le na enem mestu omenja Jožefov poklic, in sicer v odlomku, ki opisuje Jezusovo vrnitev v Nazaret. »Prišel je v domači kraj in jih učil v njihovi shodnici, tako da so se zelo čudili in govorili: ‘od kod temu ta modrost in ta mogočna dela? Ali ni to tesarjev sin?« (Mt 13,54–55). Marijin mož in Jezusov krušni oče je bil torej »tesar« – mizar, delavec.

Ker je bil tesar, se nam morda na prvi pogled zdi povsem upravičeno, da je Jožef zavetnik delavcev, a le na prvi pogled! Kajti če pogledamo natančneje, lahko v Svetem pismu zasledimo npr., da se na sedmih mestih govori o sv. Pavlu kot o rokodelskem delavcu. On sam piše, da se je s svojimi rokami mučil dan in noč (1 Tes 2,9). Vendar Cerkev ne postavlja sv. Pavla za vzor delavcem, ampak sv. Jožefa. S tem želi povedati, da Jožefova vsakodnevna dejavnost oz. delo ni bilo zgolj naprezanje, ampak tudi zvesto služenje in poslušanje skrivnosti učlovečenega Božjega Sina. In to bi moral biti smisel dela vsakega krščanskega delavca. Delo bi moralo biti apostolska služba, sodelovanje s Kristusom pri delu odrešenja … Bogoslužje tega praznika nas živo opozarja na socialni položaj tega svetnika, katerega je poleg Device Marije Bog najgloblje pritegnil v zgodovino odrešenja, posebej še v skrivnost učlovečenja.

Ta praznik ne slavi delo, temveč delavca, torej človeka.

 

Gradiva:

 

 

Pripravila: dr. Brigita R. Perše

Praznik sv. Jožef Delavec je mlad praznik, saj ga praznujemo šele od leta 1955; glavni praznik sv. Jožefa še vedno ostaja 19. marec. Praznik sv. Jožefa Delavca praznujemo 1. maja, na dan, ki ga je svet dela že leta 1889 izbral za svoj praznik.

 

Iz življenja …

Sveto pismo Nove zaveze le na enem mestu omenja Jožefov poklic, in sicer v odlomku, ki opisuje Jezusovo vrnitev v Nazaret. »Prišel je v domači kraj in jih učil v njihovi shodnici, tako da so se zelo čudili in govorili: ‘od kod temu ta modrost in ta mogočna dela? Ali ni to tesarjev sin?« (Mt 13,54–55). Marijin mož in Jezusov krušni oče je bil torej »tesar« – mizar, delavec.

Ker je bil tesar, se nam morda na prvi pogled zdi povsem upravičeno, da je Jožef zavetnik delavcev, a le na prvi pogled! Kajti če pogledamo natančneje, lahko v Svetem pismu zasledimo npr., da se na sedmih mestih govori o sv. Pavlu kot o rokodelskem delavcu. On sam piše, da se je s svojimi rokami mučil dan in noč (1 Tes 2,9). Vendar Cerkev ne postavlja sv. Pavla za vzor delavcem, ampak sv. Jožefa. S tem želi povedati, da Jožefova vsakodnevna dejavnost oz. delo ni bilo zgolj naprezanje, ampak tudi zvesto služenje in poslušanje skrivnosti učlovečenega Božjega Sina. In to bi moral biti smisel dela vsakega krščanskega delavca. Delo bi moralo biti apostolska služba, sodelovanje s Kristusom pri delu odrešenja … Bogoslužje tega praznika nas živo opozarja na socialni položaj tega svetnika, katerega je poleg Device Marije Bog najgloblje pritegnil v zgodovino odrešenja, posebej še v skrivnost učlovečenja.

Ta praznik ne slavi delo, temveč delavca, torej človeka.

 

Gradiva:

 

 

Pripravila: dr. Brigita R. Perše

Praznik sv. Jožef Delavec je mlad praznik, saj ga praznujemo šele od leta 1955; glavni praznik sv. Jožefa še vedno ostaja 19. marec. Praznik sv. Jožefa Delavca praznujemo 1. maja, na dan, ki ga je svet dela že leta 1889 izbral za svoj praznik.

 

Iz življenja …

Sveto pismo Nove zaveze le na enem mestu omenja Jožefov poklic, in sicer v odlomku, ki opisuje Jezusovo vrnitev v Nazaret. »Prišel je v domači kraj in jih učil v njihovi shodnici, tako da so se zelo čudili in govorili: ‘od kod temu ta modrost in ta mogočna dela? Ali ni to tesarjev sin?« (Mt 13,54–55). Marijin mož in Jezusov krušni oče je bil torej »tesar« – mizar, delavec.

Ker je bil tesar, se nam morda na prvi pogled zdi povsem upravičeno, da je Jožef zavetnik delavcev, a le na prvi pogled! Kajti če pogledamo natančneje, lahko v Svetem pismu zasledimo npr., da se na sedmih mestih govori o sv. Pavlu kot o rokodelskem delavcu. On sam piše, da se je s svojimi rokami mučil dan in noč (1 Tes 2,9). Vendar Cerkev ne postavlja sv. Pavla za vzor delavcem, ampak sv. Jožefa. S tem želi povedati, da Jožefova vsakodnevna dejavnost oz. delo ni bilo zgolj naprezanje, ampak tudi zvesto služenje in poslušanje skrivnosti učlovečenega Božjega Sina. In to bi moral biti smisel dela vsakega krščanskega delavca. Delo bi moralo biti apostolska služba, sodelovanje s Kristusom pri delu odrešenja … Bogoslužje tega praznika nas živo opozarja na socialni položaj tega svetnika, katerega je poleg Device Marije Bog najgloblje pritegnil v zgodovino odrešenja, posebej še v skrivnost učlovečenja.

Ta praznik ne slavi delo, temveč delavca, torej človeka.

 

Gradiva:

 

 

Pripravila: dr. Brigita R. Perše