Loading dogodki

Zakrament sv. spovedi bi lahko bilo »drugo ime« sv. Leopolda Mandića, kajti celih štirideset let je prebil v spovednici, neumorno spovedujoč tudi po dvanajst ur na dan. Vsak je bil dobrodošel, še zlasti pa duhovniki.

Iz življenja …

Sv. Leopold Mandić, s krstnim imenom Bogdan, se je rodil 12. maja 1866 v Hercegnovem pri Boki Kotorski. Bil je najmlajši, dvanajsti otrok globoko vernih staršev, in s tem potrdil resnico, da se v družinah s številnimi otroki skoraj vedno najde vsaj en »pravi biser«. Sv. Leopold je bil od malega vsako jutro s starši pri sv. maši in sv. obhajilu.

Šestnajstleten je vstopil v semenišče kapucinov v Vidmu z željo, da bi delal predvsem na področju ekumenizma. Po letu noviciata je kot br. Leopold odšel na študij v Padovo in Benetke. Tu je leta 1890 prejel mašniško posvečenje, še vedno z globoko željo delovati na versko mešanih področjih za edinost krščanstva. A predstojniki so ga po krajšem bivanju v Zadru, Kopru in na Reki, poslali v samostan v Padovi.

Tedaj se je sv. Leopold odločil svoja ekumenska prizadevanja voditi na povsem edinstven način, rekoč: »Odslej bo moj Vzhod vsaka duša, ki me bo prosila za spoved!« Spoznal je namreč, da s tem, ko posvečuje kristjane na Zahodu, rešuje tiste na Vzhodu. Vsakega človeka, ki je prišel k spovedi, je želel sprejeti s tako zavzetostjo in ljubeznijo, kakor da bi prišel k njemu pravoslavni kristjan.

Svetnik, katerega majhno telo ni preseglo 135 cm, duhovno pa pravi velikan, se »zapre« v spovednico. Pred njo so iz dneva v dan daljše vrste spokorjencev. V njej so visoki intelektualci, profesorji in zdravniki, kakor tudi preprosti ljudje in duhovniki. Vse je pritegnila skromnost, človeškost, preprostost in ljubezen, ki jo je neutrudno razdajal sv. Leopold Mandić.

Umrl je 30. julija 1942 v Padovi. Za blaženega ga je leta 1976 razglasil papež Pavel VI., za svetega pa le sedem let pozneje sv. papež Janez Pavel II.

 

Zavetnik

Sv. Leopold Mandić je zavetnik spovednikov.

 

Gradiva:

 

 

 

Pripravila: dr. Brigita R. Perše

 

Zakrament sv. spovedi bi lahko bilo »drugo ime« sv. Leopolda Mandića, kajti celih štirideset let je prebil v spovednici, neumorno spovedujoč tudi po dvanajst ur na dan. Vsak je bil dobrodošel, še zlasti pa duhovniki.

Iz življenja …

Sv. Leopold Mandić, s krstnim imenom Bogdan, se je rodil 12. maja 1866 v Hercegnovem pri Boki Kotorski. Bil je najmlajši, dvanajsti otrok globoko vernih staršev, in s tem potrdil resnico, da se v družinah s številnimi otroki skoraj vedno najde vsaj en »pravi biser«. Sv. Leopold je bil od malega vsako jutro s starši pri sv. maši in sv. obhajilu.

Šestnajstleten je vstopil v semenišče kapucinov v Vidmu z željo, da bi delal predvsem na področju ekumenizma. Po letu noviciata je kot br. Leopold odšel na študij v Padovo in Benetke. Tu je leta 1890 prejel mašniško posvečenje, še vedno z globoko željo delovati na versko mešanih področjih za edinost krščanstva. A predstojniki so ga po krajšem bivanju v Zadru, Kopru in na Reki, poslali v samostan v Padovi.

Tedaj se je sv. Leopold odločil svoja ekumenska prizadevanja voditi na povsem edinstven način, rekoč: »Odslej bo moj Vzhod vsaka duša, ki me bo prosila za spoved!« Spoznal je namreč, da s tem, ko posvečuje kristjane na Zahodu, rešuje tiste na Vzhodu. Vsakega človeka, ki je prišel k spovedi, je želel sprejeti s tako zavzetostjo in ljubeznijo, kakor da bi prišel k njemu pravoslavni kristjan.

Svetnik, katerega majhno telo ni preseglo 135 cm, duhovno pa pravi velikan, se »zapre« v spovednico. Pred njo so iz dneva v dan daljše vrste spokorjencev. V njej so visoki intelektualci, profesorji in zdravniki, kakor tudi preprosti ljudje in duhovniki. Vse je pritegnila skromnost, človeškost, preprostost in ljubezen, ki jo je neutrudno razdajal sv. Leopold Mandić.

Umrl je 30. julija 1942 v Padovi. Za blaženega ga je leta 1976 razglasil papež Pavel VI., za svetega pa le sedem let pozneje sv. papež Janez Pavel II.

 

Zavetnik

Sv. Leopold Mandić je zavetnik spovednikov.

 

Gradiva:

 

 

 

Pripravila: dr. Brigita R. Perše

 

Zakrament sv. spovedi bi lahko bilo »drugo ime« sv. Leopolda Mandića, kajti celih štirideset let je prebil v spovednici, neumorno spovedujoč tudi po dvanajst ur na dan. Vsak je bil dobrodošel, še zlasti pa duhovniki.

Iz življenja …

Sv. Leopold Mandić, s krstnim imenom Bogdan, se je rodil 12. maja 1866 v Hercegnovem pri Boki Kotorski. Bil je najmlajši, dvanajsti otrok globoko vernih staršev, in s tem potrdil resnico, da se v družinah s številnimi otroki skoraj vedno najde vsaj en »pravi biser«. Sv. Leopold je bil od malega vsako jutro s starši pri sv. maši in sv. obhajilu.

Šestnajstleten je vstopil v semenišče kapucinov v Vidmu z željo, da bi delal predvsem na področju ekumenizma. Po letu noviciata je kot br. Leopold odšel na študij v Padovo in Benetke. Tu je leta 1890 prejel mašniško posvečenje, še vedno z globoko željo delovati na versko mešanih področjih za edinost krščanstva. A predstojniki so ga po krajšem bivanju v Zadru, Kopru in na Reki, poslali v samostan v Padovi.

Tedaj se je sv. Leopold odločil svoja ekumenska prizadevanja voditi na povsem edinstven način, rekoč: »Odslej bo moj Vzhod vsaka duša, ki me bo prosila za spoved!« Spoznal je namreč, da s tem, ko posvečuje kristjane na Zahodu, rešuje tiste na Vzhodu. Vsakega človeka, ki je prišel k spovedi, je želel sprejeti s tako zavzetostjo in ljubeznijo, kakor da bi prišel k njemu pravoslavni kristjan.

Svetnik, katerega majhno telo ni preseglo 135 cm, duhovno pa pravi velikan, se »zapre« v spovednico. Pred njo so iz dneva v dan daljše vrste spokorjencev. V njej so visoki intelektualci, profesorji in zdravniki, kakor tudi preprosti ljudje in duhovniki. Vse je pritegnila skromnost, človeškost, preprostost in ljubezen, ki jo je neutrudno razdajal sv. Leopold Mandić.

Umrl je 30. julija 1942 v Padovi. Za blaženega ga je leta 1976 razglasil papež Pavel VI., za svetega pa le sedem let pozneje sv. papež Janez Pavel II.

 

Zavetnik

Sv. Leopold Mandić je zavetnik spovednikov.

 

Gradiva:

 

 

 

Pripravila: dr. Brigita R. Perše