Brez puščave ni obljubljene dežele

Pred kratkim sem se ob ogledu risanke z otroki čudila kot otrok, kako so Judje 40 let tavali po puščavi. Čudila sem se, kako ničesar ne razumejo, Bog pa jim jasno govori. In medtem ko sem se čudila, sem se obenem smejala ob spoznanju, da sem stara štirideset let in razmišljam, kolikokrat bom morala še tavati sama, preden pridem v obljubljeno deželo. Ko gledam svoje otroke in vidim, kako ponavljajo napake, dokler ne padejo in spet vstanejo, pozabim, da sem tudi jaz otrok. Božji otrok. Da darujem Bogu to, kar otroci prizadenejo meni. Pa vedno znova padem in spet vstanem. Mislim, da ne bom nikoli nehala občudovati Božje pedagogike. Ker nas zlahka preseneti kakšen čudež okrog nas in v nas. Tisto, kamor je najpomembnejše vstopiti, je ravno v meni in osebnem odnosu z Bogom, v tišini. Zdi se mi, da se je za to tišino res treba boriti.

Medtem ko pišem te misli, sedim pred Najsvetejšim in malce hamletovsko razmišljam na sodoben način: biti ali ne biti, ali sem, ali nisem, ali bom, ne bom, kdaj bom, ali bi lahko in (ali)… tako kot vsaka ženska, ki na stotih straneh, kjer se trudi delati dobro in zdravo in zadostno in koristno… in svobodno nadaljevati niz, svoj niz v svojem toku in v konkretni situaciji. Tako v šali vprašam živega Boga, medtem ko sedim pred Njim in ga gledam in svoje misli prelivam na papir in vprašam, kot me sprašujejo moji otroci: Vem, da ne more, a lahko…

Iskanje in kroženje po puščavi vsakdana
Včasih je življenje res prava puščava in borba, vrtenje v krogu. Tako kot so Judje tavali v puščavi. Hodili. Potovali. Iskali obljubljeno deželo.

In mislili, da je tam nekje, pa je še ni bilo.

V tebi je. V tistem nestanovitnem, nemirnem in viharnem srcu, ko kakor apostoli na koncu vpiješ: Gospod, reši me, propadam!

In spoznaš, da Jezus mirno spi, ker ve, da Oče vse opazuje in vodi, da je on nad vsakim valom, ki plane, da te zalije in potopi.

Našla sem obljubljeno deželo. Zdaj. Tukaj. Samo v tem vrtečem se krogu. Samo v zatonu. V viharju in viharju srca. Samo v gradnji zlatega teleta skozi tako dobra in koristna dela, učinkovita in vidna dela, skozi nevidna in le v nebesih otipljiva, skozi nenehno delo in stiskanje rok, izbiranje služb… in tako zlato tele raste, dokler mi Bog ne pošlje nekega Mojzesa na to pot, v mojih sorodnikih, ki mi nežno šepetajo:

Ni ti treba vedno nekaj vrteti. V redu je in čisto dovolj je že samo biti. Kaj si in kje si. Dovolj je biti.
Vse, kar govorite, je le znak utrujenosti in bremena, kajti Bog naredi jarem sladek in breme lahko. Ali je res od njega, če je njegovo srce tako nemirno in obremenjeno?
Vsako jutro reci: Tukaj sem tvoj božji služabnik, naj bo po tvoji besedi in tvoji volji. In začnite dan s to molitvijo.
Izvira ne moreš izpiti v enem požirku. Pij požirek za požirkom, a le pridi k izviru!

Spoved in obhajilo – izvir v puščavi
In prišla sem. In vstopila. Spet na nov začetek. K spovedi. K maši. Tam je tišina, ki prebuja hvaležnost in mir. Morda se v danih situacijah ni nič spremenilo, vendar je moja perspektiva drugačna in vse se spremeni, ko tisto zlato tele razpade in se ‘nebiti’ spremeni v ‘biti’. In veste kaj, ne skrbite, da vas bo Hudobec spet prevaral na drugem področju, ko ga boste odkrili na enem. To je njegovo delo. In vaša naloga je hoditi. Korak za korakom. Vrtiš se v svoji puščavi in ​​začneš od začetka, ker Bog vedno pošlje nekaj Mojzesa v tvoje življenje, da te spomni, da moraš iti k Viru in piti požirek za požirkom. Potem pride obljubljena dežela, čeprav si trenutno v puščavi.

Počivaj v naročju Očeta
Moje roke zdaj niso zaposlene. So zbrane in umirjene, zavedajo se, da je dovolj biti. Utihniti. Da bi se morala ustaviti in nehati izbirati službe. Da v zmedi kljub vsemu izbraeš svoje srce. In kot Mojzes zviješ in zlomiš zlato tele. Kakor Mojzes dvigne palico, udari ob tla, da teče živa voda, ki poteši vsako žejo.

Sprejmite jasne in glasne Božje zapovedi. Kriči kot apostoli: Reši me, Gospod! Umiri srce in počivaj v njegovem Srcu, spočij svoje utrujene misli in se zatopi v besede: Jezus, blago in ponižno srce, naredi moje srce po svojem Srcu! Tako dve srci bijeta kot eno, dokler se ne umiriš in potolažiš kot novorojenček, ko se po tolikem boju in utrujenosti po prihodu na svet privije v materino naročje.

Čisto srce, o Bog mi ustvari, in duha stanovitnosti v meni obnovi!

Odnehaj! Spočij se v očetovem naročju! Ste v puščavi? Ste v nevihti? Pojdite k Izviru! Ker vas bo vodil v obljubljeno deželo.

vir: Slavica Kutnjak, Žena vrsna

foto: Neža Novak

obj.: N. N.