»Vse delam novo« je naslov letošnjega Svetopisemskega maratona, ki se bo odvijal 22.–27. januarja 2022. V času negotovosti in brezupa si želimo, da bi kristjani trdno verovali v gotovo upanje, ...
Župnija Preska v okviru Zavoda Biblično gibanje pripravlja Svetopisemske večere s sestro dr. Snežno Večko. Na poti k Bogu vsak človek prehodi podobne korake kot ljudje, ki jih srečujemo na straneh Sve ...
Boj med obema rodovoma je bil prisoten že v Davidovem času. David je bil na začetku le kralj južnega kraljestva. Šele kasneje je zakraljeval tudi nad severnim in tako poenotil kraljestvo.
Jožef, predzadnji Jakobov sin, je imel dva sinova Efrajima in Manaseja - prednika Izraelovih rodov, ki bodo kasneje povezani s severnim kraljestvom. Jožefova zgodba se začne v 1 Mz 37.
V predhodnih odlomkih beremo, da je Jakob prišel k Labanu, da se je naprej poročil z Lejo, potem pa še z Rahelo. Slednja je mati Jožefa in Benjamina. Jakob se po štirinajstih letih vrača, in sicer v velikem strahu, saj ga čaka srečanje z Ezavom.
Jakob je tretji očak, ki za razliko od Izaka veliko potuje in je tako podoba Izraela. Jakobu se Bog prikaže dvakrat; prvič na začetku poti v Betelu, nato pa proti koncu njegovega potovanja pred srečanjem z Ezavom (1 Mz 32,23-33).
Darovanje ljudi, zlasti otrok, je bilo v starodavnih časih zelo pogosto. Ljudje so se namreč želeli prikupiti bogovom tako, da so jim darovali človeške žrtve. V pripovedi o Abrahamovem darovanju Izaka Bog sam ustavi daritev in tako pokaže, da nasprotuje tedanjim navadam, da nasprotuje darovanju človeških žrtev.
Ko Bog nagovori Abrahama, mu ukaže, naj gre na pot. Gre naj v deželo, ki mu jo bo pokazal Bog. Ko Bog pokliče, govori o nečem, kar še ni povsem jasno, kar bo šele pokazal. Božji klic se razodeva postopoma.
Zgodba zidanja babilonskega stolpa je sklepnik Jahvistične predzgodovine. Ponovno moramo na kratko premisliti pot, ki smo jo skupaj z avtorjem prehodili.
To je zadnja izmed velikih predzgodovinskih jahvističnih pripovedi, vendar kljub temu znotraj celote zavzema svoj poseben pomen. Tudi tu ima materija antično ozadje, katerega pisec obdela, izpili in razčleni.
