PPS: Pojasnilo o Jahvistični predzgodovini

dias 2

Zgodba zidanja babilonskega stolpa je sklepnik Jahvistične predzgodovine. Ponovno moramo na kratko premisliti pot, ki smo jo skupaj z avtorjem prehodili. Ta pregled je še toliko bolj pomemben, v kolikor je jahvistični prikaz dal odtis kanonski predzgodovini, ki mu kasneje sledi, spajajoč duhovniško redakcijo. Jahvist je zapisal zgodovino odnosov Boga s človeštvom od samih začetkov, in je s človeške strani neverjetno zaznamovana z grehom. Greh prvih dveh ljudi, Kajn, Lameh, poroke Božjih sinov, izgradnja Babilonskega stolpa; prav toliko je etap na isti poti, katere so vedno bolj človeštvo oddaljevale od Boga. Zaporedje teh pripovedi riše nekakšen prepad, ki se vse bolj odpira med človekom in njegovim Stvarnikom. Bog pa na te izbruhe greha reagira z resnimi sodbami. Težka je bila kazen prvih dveh ljudi; še težja ona nad Kajnom; sledi vesoljni potop, na koncu pa razkropitev človeštva, razkroj enotnosti človeštva. Tako se ob koncu predzgodovine pojavi težko vprašanje: Kakšna bo od zdaj naprej drža Boga v odnosu do upornega človeštva, ki se je zdrobilo na kosce? Ali je katastrofa 1 Mz 11,1-9 dokončna? Kasneje bomo dali na to odgovor.

Toda Jahvist, onstran serije teh kazni, vseeno govori o nečem drugem. V prvem človeku je, ne glede na prepoved v 2,17 in kazen, ostalo življenje. Bog ju je celo oblekel. Tako se je, pa čeprav v žalosti zaradi kazni, neposredno pokazala skrbna in rešujoča Božja skrb. Bog je Kajna preklel. Kajnov odnos do zemlje se je radikalno spremenil, toda pripoved konča s poudarkom na skrivnostnem izrazu zaščite, ki jo je naredil Bog. Kajn se oddalji od Božjega obličja, ampak ga Bog ne zapusti, še več, celo bedi in ga brani pred izprijenim človeštvom. V pripovedi o vesoljnem potopu, ob koncu, se ta skrbna Božja volja pokaže na zelo jasen način. Bog začne s človeštvom od začetka. V pripovedi smo videli, da je bil to skoraj nekakšen umik; v vsakem primeru pa vidimo, kako Bog postavi človeka, neglede na njegovo neozdravljivo sprijenost (8,21), nekako prenovljenega in veličastnega v nov red narave, ki je povsem določena v svojem redu. Vsakič se torej že v predzgodovini z Božje strani, v kazni in znotraj kazni, izraža odrešilna Božja volja, ki varuje in odpušča; »toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost« (Rim 5,20). Vse to pa so seveda teološki koncepti; zastonj bi iskali izraze kot so »odrešenje«, »milost«, »opuščanje«; lahko jih »slišimo«, razberemo samo v dejanjih, ki ji je sprožila Božja potrpežljivost.

dias 3

Stojimo torej pred zgodovino Boga s človeštvom, ki je zgodovina vedno novega kaznovanja, ki pa je neločljivo povezano z »zaščitniško« milostjo; to je zgodovina označena z stopnjevanjem Božjih kazni, ki pa je človeštvo brez nenehne Božje pomoči ne bi moglo nikoli prehoditi. V enem primeru pa ta Božja asistenca umanjka, ta skrivnostna, milostna Božja volja se ne izrazi; to je ob koncu predzgodovine. Pripoved o gradnji Babilonskega stolpa se konča z neizprosno Božjo sodbo nad človeštvom. Tako se zdi, da se celotna predzgodovina zaključi s kričečo disonanco in zato se še toliko bolj vztrajno ponovno postavi že postavljeno vprašanje: Ali je zdaj odnos Boga do človeštva dokončno prekinjen? Ali se je Božja potrpežljivost dokončno izčrpala? Ali je Bog v svoji jezi dokončno zavrgel človeštvo? To je to težko vprašanje, ki se postavlja razmišljajočemu bralcu 11. poglavja. Menimo, da naš pisatelj, preko celotne zasnove te predzgodovine, meri prav na to vprašanje in vse tako nastavi, da nas pripelje prav k njemu. Samo tako je lahko zdaj bralec pripravljen sprejeti izredno novost, ki je sledila mučni pripovedi Babilonskega stolpa, t.j. izvolitev in obljuba blagoslova, ki se je zgodila Abramu. dias 4 Znajdemo se torej na točki, na kateri se spojita predzgodovina in zgodovina odrešenja, torej v enem izmed najbolj pomembnih trenutkov Stare zaveze. Predzgodovina je pokazala na nekakšno razvezo odnosa med človeštvom in Bogom in se je končala z nekakšno Božjo obsodbo človeštva. Problem, vprašanje univerzalnega odrešenja pa tako ostane odprto in odgovora nanj ne najdemo v predzgodovini.

Naš avtor pa vseeno dá odgovor in to natančno v točki, v kateri se začne zgodovina odrešenja. Tu, v obljubi dani Abramu, se na novo govori o Božji odrešilni volji, ki je odrešenje, ki prestopi meje izvoljenega ljudstva zato, da bi dosegla vse rodove zemlje (prim. 1 Mz 12,3). Prehod iz predzgodovine v zgodovino odrešenja se zgodi v 12,1-3 na hitro in presenetljivo. Iz dogodka, ki je zadeval celotno človeštvo, se ta univerzalna perspektiva zoži, (tako svet kot človeštvo) prostrana ekumena (naseljeno, obljudeno področje) izgine in vse zanimanje se skoncentrira na enega samega človeka. Do sedaj smo spremljali človeško v univerzalnem pomenu, stvaritev in naravo človeka, žena, greh, žalost, človeštvo, ljudstva: same univerzalne teme. V 12,1 pa se pojavi preobrat in se pojavi partikularizem izvoljenosti. Sredi vseh ljudstev Bog izbere človeka, ga osvobodi vseh rodbinskih vezi, ga napravi za začetnika novega ljudstva in naslovnika velike obljube odrešenja. Toda to, kar je bilo obljubljeno Abramu gre onkraj Izraela; ima univerzalni značaj za vse rodove zemlje. dias 5 Na ta način se najde odgovor na tisto težko vprašanje o odnosu Boga do človeštva; najde pa se ga tam, kjer bi se najmanj pričakovalo. Na začetku neke poti, ki začenja odnos zaveze, ki je izrazito ekskluzivna; t.j. beseda, ki že zadeva konec te iste poti; tu že naletimo na sled končne razširitve obljube dane Abramu na vse ljudi. V resnici ni obstajalo meso niti kri, ki bi lahko navdihnila ta pogled, ki presega Izrael in njegov odrešilni odnos z Bogom. V tej tesni zvezi med predzgodovino in zgodovino odrešenja, Jahvist na poseben način kaže na pomen in poslednji cilj odrešenja, ki ga je Bog ponudil Izraelu. Zato ni mogoče videti popolnega zaključka predzgodovine v 11. poglavju; v tem primeru bi ji dali preveč neodvisen in izoliran značaj. Zaključek se najde v 12,1-3; nasprotno, ravno tu je ključ za njeno razumevanje. Kajti, začenši s tem univerzalnim uvodom zgodovine odrešenja šele lahko razumemo teološki pomen, ki ga ima predzgodovina.

Čudovito je videti, kako je uspel Jahvist, urejajoč relativno majhno število pripovedi, ki so v osnovi med seboj zelo različne, s tematskega vidika skladno označiti z markacijami poteze poti, ki jo je prehodilo človeštvo. To videnje človeške predzgodovine vendarle ni direktno pripisano Jahvistu, kot je bilo to do sedaj. Shema: stvarjenje – prvobitno obdobje – vesoljni potop – ustanovitev nove zgodovine človeštva je že dokumentirana v sumerskih tekstih, t.j. antične Mezopotamije. Ne vemo kako in po katerih posrednikih je ta doktrina, ki je že najkasneje do leta okoli 2000 bila že fiksirana, prišla v Izrael in jo je Jahvist že poznal. Kakorkoli že, v Izraelu ta doktrina dobi povsem nov teološki poudarek. Antični osnutek ni vseboval tematike izvirnega greha, bratomorstva in gradnje babilonskega stolpa. Z druge strani pa se danes bolje razlaga vrivek pripovedi v 8,21s, ker je konec pripovedi o vesoljnem potopu nekaj časa veljal za začetek človeške zgodovine in to je veljalo prav tako za Jahvistično predzgodovino. Toda zgodovina, ki Jahvista zanima, se ne začne z začetkom človeške zgodovine, ampak z dogodkom, ki se zgodi znotraj te zgodovine, t.j. poklic Abrama.

Pripravil: Sebastijan Cerk