Jožefova zgodba (1 Mz 37-50)

PPS: Jožefova zgodba #1

Dias 2

Jožef, predzadnji Jakobov sin, je imel dva sinova Efrajima in Manaseja – prednika Izraelovih rodov, ki bodo kasneje povezani s severnim kraljestvom. Jožefova zgodba se začne v 1 Mz 37. To poglavje bomo razlagali s pomočjo pripovedne metode, nadaljevali pa bomo s predstavitvijo zgodovinskega ozadja in upoštevali tudi rezultate diahronih študij. Preko Jožefove zgodbe je postavljena v ospredje tematika bratskih in družinskih odnosov (za razliko od Abrahamove pripovedi, kjer prevladuje navpična razsežnost odnosov, tj. odnos z Bogom).

1 Mz 37-50 predstavlja spore in napetosti v družinskih odnosih. Napetost narašča do te mere, da bratje želijo Jožefa ubiti. Zgodba se ne nanaša samo na Jakobovo družino, temveč postane predpodoba kasnejših odnosov v Izraelu, zlasti paradigma napetosti med severnim in južnim kraljestvom.

Uvodoma opozorimo, da je v Jožefovi zgodbi navzočnost Boga v poteku dogodkov manj vidna, kot v ostalih pripovedih o očakih. Če namreč Bog veliko govori z Abrahamom in se Jakobu prikaže v ključnih trenutkih življenja (na začetku in na koncu zgodovine očaka), se v Jožefovi zgodovini Bog razodeva le v sanjah oz. po zgodovinskih dogodkih. To spremembo označujemo s pojmom »sekularizacija«, kar pomeni, da Bog daje več prostora človeku in zgodovini in da se v njej razodeva posredno. V Jožefovi zgodbi se torej začenja nov način razodevanja Boga. Bog poseže v zgodovino preko ljudi. Človek ima veliko odgovornost in hkrati veliko možnosti za sodelovanje z Bogom. Po drugi strani pa je skriti režiser vsega Bog. Znotraj Jožefove zgodbe se prvič soočimo s teološkim pojmom Božje previdnosti.

Dias 3

Po Jakobovi vrnitvi iz Harana in spravi z Ezavom v 1 Mz 33 očak preživi preostali del življenja v Kanaanu. V 1 Mz 34-36 beremo še o nekaterih dogodkih povezanih z očakom Jakobom, v 1 Mz 36 pa pripovedovalec poroča o rodovniku Ezava in o njegovih potomcih. V 1 Mz 37,2 se Jakobova zgodovina nadaljuje z omembo njegovega rodovnika. Pri razlagi Jožefove zgodbe bomo upoštevali tudi rezultate zgodovinsko-kritične metode.

 

Mz 37: Jožefove sanje, bratje prodajo Jožefa v Egipt

Pri branju poglavja opažamo nekatere literarne probleme in neusklajenosti:

• odlomek predstavlja dve različni imeni za očaka: Jakob (v. 1.2.34) in Izrael (v. 3.13);
• z namenom, da bi rešila Jožefovo življenje iz rok preostalih bratov, ki ga želijo umoriti, posežeta dva brata: Ruben (v. 21.29) in Juda (v. 26);
• omenjeni sta dve skupini ljudi, ki pripeljeta Jožefa v Egipt: Izmaelci (v. 25.27) in Midjanci (v. 28);
• ob branju odlomka se postavi vprašanje: je bil Jožef prodan (v. 27.28b.36) ali ukraden (v. 28a)?

Neskladja in napetosti v besedilu pričajo o prisotnosti več virov. Nadaljevanje Jožefove zgodbe potrjuje, da sta se v sedanjem besedilu ohranili dve verziji dogodkov: v 1 Mz 40,15 npr. Jožef sam reče: »Kajti zares sem bil ukraden iz hebrejske dežele.« V 1 Mz 45, 4-5 pa Jožef pravi: »Jaz sem Jožef, vaš brat, ki ste ga prodali v Egipt.«

Dias 4

V 1 Mz 37 najdemo sledi dveh različic Jožefove zgodbe in opisa, kako je Jožef prišel v Egipt. Prva je tako imenovana Rubenova različica, saj ima v njej Ruben odločilno vlogo pri reševanju Jožefa; Ruben je namreč prvorojenec in je zato pred očetom odgovoren za preostale brate. Po tej različici so Jožefa ukradli Midjanci in ga pripeljali v Egipt. Druga je tako imenovana Judova različica, saj ima v njej odločilno vlogo Juda, ki prepričuje brate, naj Jožefa ne ubijejo, temveč naj ga prodajajo Izmaelcem (1 Mz 39,1) za 20 srebrnikov. Poveljnik faraonove telesne straže namreč prav od Izmaelcev kupi Jožefa, ki tako pride na faraonov dvor.

Zanima nas torej, kaj pomenita obe različici, zakaj so jih kasnejši redaktorji ohranili in kakšno vlogo imata za nadaljnjo zgodovino Izraela.

Dias 5

Zgodovinsko ozadje 1 Mz 37

Strokovnjaki trdijo, da je starejša različica (elohist) tista, po kateri brata skuša rešiti Ruben (prvorojenec), v Egipt pa ga prodajo Midjanci. Različica, po kateri Juda predlaga, naj brata prodajo Izmaelcem, pa je mlajša. Na vprašanje, zakaj v besedilu niso bile odpravljene neusklajenosti, lahko odgovorimo s kriteriji razmišljanja in lastnostmi stare književnosti. V njej pisatelji namreč niso popravljali tega, kar je bilo neustrezno ali neusklajeno, kot to počnemo danes. Tako so ravnali zato, ker so k starejšim besedilom pristopali z velikim spoštovanjem, prav tako k izročilu; ničesar niso črtali, ampak so k že obstoječim besedilom preprosto dodajali tisto, kar je bilo potrebno, določene nove vsebine ali vrstice, ali perspektive, še posebej tedaj, ko so iskali odgovore na vprašanja svojega časa.

Nekatera izročila, ki so povezana z Jožefom, so zelo stara. Jožef je eponim ali prednik Jožefovega rodu, ki se je zelo razširil v času pred monarhijo. O tem govorijo nekatera besedila v Jozuetovi knjigi in v Knjigi sodnikov, ki se nanašajo na dogajanje pred vzpostavitvijo monarhije v Izraelu, torej pred 11. stol. pr. Kr. V tem času se za Jožefov rod oz. rodova (tj. za potomce njegovih sinov: Efrajima in Manseja, ki prebivajo na severu Izraela) pojavi poimenovanje Jožefova hiša. Na severu Izraela je bil Jožefov rod zelo številen. O tem pričujeta dve besedili:

Dias 6 in 7 (zemljevid)

Joz 17,14-17: besedilo vsebuje pogovor med Jozuetom in predstavniki Jožefove hiše, ko si Izraelci po vstopu v obljubljeno deželo delijo ozemlje. Jožefovi sinovi se Jozuetu pritožijo, da z razdelitvijo niso zadovoljni – pravijo namreč, da so številno ljudstvo.

Sod 1,35: tukaj je ponovno omenjena Jožefova hiša, ki postaja vedno močnejša v odnosu do Amorejcev. Poskus prevlade Efrjimovega rodu nad Mansejevim rodom zasledimo v Sod 8,1-2 in Sod 12,1-6. V drugem delu se Efrajimova hiša v času vojne pritoži sodniku Jefteju, da jih niso poklicali na pomoč. Vojna oz. spopad med Galaadom in Efrajimom se je odvijala pod vodstvom sodnika Jefteja. Efrajim bo na koncu prevladal nad Mansejevim rodom, kar deloma razlaga, zakaj mu je Jakob v 1 Mz 48,17 dal prednost pri blagoslovu.

V času Davida in Salomona, torej v obdobju monarhije, Jožefova hiša izgublja moč. Efrajimov rod ima ključno vlogo pri delitvi kraljestva na severno in južno. Jožefova hiša dobi celo severno kraljestvo, južno kraljestvo pa pripade Judovi hiši. Jožefova hiša je bila močna še pod kraljem Omrijem v 9. stol. pr. Kr. in pod kraljem Jeroboamom II. v 8. stol. pr. Kr.

Dias 8

Jožefove sanje, ki so motile njegove brate, morajo biti povezane z nadaljnjo zgodovino roda in predstavljajo predpodobo vseh prepirov med kasnejšimi rodovi, ki jih pripovedovalec razume kot sovraštvo med brati. O teh prepirih beremo v:

• Sod 12,1-6: poročilo o boju proti Efrájimu in Manseju (čas pred monarhijo).
• Iz 9,19-21: znotraj Jožefove hiše prepiri med Mansejem in Efrajimom.
• V ozadju 1 Mz 37,20 moramo torej brati možen namig na kasnejše bratske vojne.