PPS: Pripoved o Abrahamu

Dias 2

Pripovedi o vesoljnem potopu sledi v 1 Mz 10 rodovnik Noetovih sinov, v naslednjem poglavju pa pripoved o gradnji mesta in stolpa (1 Mz 11,1-9), ki kaže na ponoven začetek človekovega delovanja, pa tudi na njegovo ponovno oddaljitev od Boga. Nato sledi rodovnik Noetovega sina Sema (1 Mz 11,10-32), s katerim želi duhovniški avtor povezati zgodovino človeštva od Noeta do Abra­hama. V 1 Mz 11,25 je predstavljen Abrahamov oče Terah. Sledi opis Terahove družine (1 Mz 11,25-30). V l Mz 11,31 Terah z družino zapusti Ur Kaldejcev. V 2. tisočletju pr. Kr. je bil mezopotamski Ur porušen in morda so se tedaj mnogi njegovi prebivalci preselili. Terah ob preselitvi vzame s seboj Abrahama, vnuka Lota in snaho Saro, ki je bila nerodovitna (1 Mz 11,30), in se odpravi proti Kana­anu. Ko pridejo do Harana, se tam naselijo in Terah tam umre.

Dias 3

Bog pokliče Abrahama (1 Mz 12,14a)

Pripoved o poklicu Abrahama je delo duhovniškega ali post-duhovniškega avtorja in je nekakšen dodatek k Abrahamovi zgodbi, saj se 1 Mz 11,32 gladko nadaljuje v 1 Mz 12,4b. S tem poglavjem preidemo od prazgodovine k zgodo­vini Izraela, oz. k predstavitvi njegovih prednikov, očakov.

Vrstica 1: Ko Bog nagovori Abrahama, mu ukaže, naj gre na pot. Gre naj v deželo, ki mu jo bo pokazal Bog. Ko Bog pokliče, govori o nečem, kar še ni povsem jasno, kar bo šele pokazal. Božji klic se razodeva postopoma.

Vrstica 2: Božjemu ukazu, ki terja odločitev, sledi obljuba potomstva. Ta obljuba se nadaljuje in potrjuje skozi vse Abrahamovo življenje. Obljubi po­tomstva sledi obljuba blagoslova, ki je posebej blizu duhovniškemu avtorju (1 Mz 1,22.28; 9,1).

Vrstica 3: Sledi še tretja obljuba: Abraham sam bo postal vir blagoslova za druge. Hebrejska beseda za blagoslov (baraka, pomeni stanje, v katerem človeka Bog sprejme, mu je naklonjen, mu daje mir in vse potrebne dobrine. Abraham postane znamenje in vir blagoslova za tiste, ki sprejmejo Boga, in obratno znamenje nesreče in prekletstva za tiste, ki ne bodo prepoznali odre­šenja v njegovi zgodbi (podobno tudi v 1 Mz 48,20; Rut 4,11).

Vrstica 4a: »Abram je šel, kakor mu je naročil Gospod, in Lot je šel z njim.« Abraham brez ugovorov uresničuje Božji ukaz iz vrstice 1.

Poklic Abrahama ni samo dodatek, ampak tudi interpretacija starejšega izročila. Abraham je namreč že na poti iz Ura Kaldejcev v Kanaan, ko ga v Ha­ranu pokliče Bog. Iz besed Božjega klica pa se zdi, kot da je Abraham še v Uru Kaldejcev, kjer je njegova dežela, rodbina in hiša njegovega očeta.

Do tega dodatka in interpretacije je prišlo v času babilonskega izgnanstva ali po njem. Odlomek je zato potrebno razumeti v luči kasnejše zgodovine ljudstva: tako kot je bila Božja volja, da je Abraham odšel iz Ura Kaldejcev, je tudi vrnitev iz babilonskega izgnanstva Božja volja. Judje so aktualizirali pri­poved o Abrahamu zato, da bi bolj osmislili vrnitev iz izgnanstva in spomnili na to, da je za obnovo porušene in zapuščene dežele potreben napor.

Po izkušnji poti in prihoda v Kanaan (1 Mz 12,6-20) ter razdelitvi zemlje med Abrahamom in Lotom (1 Mz 13) je opisan Abrahamov spopad s kralji (1 Mz 14,1-24), znotraj katerega ima poseben pomen srečanje z Melkizedekom (1 Mz 14,18-30). Dias 4 Melkizedek je opisan kot kralj in duhovnik najvišjega Boga. V Pismu Hebrejcem je predstavljen kot večni in popolni duhovnik, ki je podoben Kristusu: »Brez očeta je, brez matere, brez rodovnika, brez začetka dni in brez konca življenja; podoben pa je Božjemu Sinu in ostane duhovnik za vselej« (Heb 7,3).

Melkizedekovo ime (malki-sedeq melek šalem) pomeni »kralj pravič­nosti, kralj Salema«, v prenesenem pomenu pa tudi »kralj miru«, saj pravič­nost prinese mir (šalom). Tako njegovo ime interpretira tudi Pismo Hebrej­cem (7,2). Abraham da Melkizedeku desetino in s tem implicitno pokaže, da priznava njegovo avtoriteto. V času po izgnanstvu so veliki duhovniki postali najvišja avtoriteta v Izraelu in tako je Izrael od monarhične vladavine pred izgnanstvom po izgnanstvu prešel k teokratični vladavini. Kasnejši dodatek k pripovedi o Abrahamu pokaže, da je Sveto pismo živa knjiga, ki vsebuje aktua­lizacijo dogodkov odrešenja, in sicer zato, da bi iz njih črpali moč za nadaljnjo pot ljudstva.

Dias 5

Bog sklene zavezo z Abrahamom (1 Mz 15,1-21)

Pripoved o sklenitvi zaveze predstavlja enega ključnih dogodkov znotraj Abrahamove pripovedi, saj je v njem povzeto in napovedano prihodnje do­gajanje. Ker so v besedilu različna izročila tesno prepletena in je zato težko ugotoviti, kateremu izročilu pripadajo, dogodka ne bomo razlagali s pomočjo zgodovinsko-kritične metode kot doslej, ampak ga bomo uporabili pripove­dno metodo, ki je posebej pozorna na vlogo bralca. Poglavje lahko na podlagi sprememb časa, kraja, oseb in teme razdelimo na štiri dele.

Vrstice 1-6: Prvi del izhodiščni problem zakasnitve obljub

Vrstica 1: Vrstica je uvodne narave, njen slog spominja na preroška be­sedila. Abraham je opisan kot tisti, ki ima videnje in ki se mu zgodi beseda. Bog reče Abrahamu: »Ne boj se, Abram! Jaz sem tvoj ščit, tvoje plačilo bo zelo veliko.«

Vrstici 2-3: Abraham Boga vpraša, kaj mu bo vendar dal, ko pa nima otrok in bo njegov dedič Damaščan Eliezer. Ime Eliezer pomeni »pomoč je moj Bog« ali »moja pomoč je Bog«. Če bi po Abrahamu dedoval Damaščan Eliezer, bi bila zanj to dvojna sramota: prvič zato, ker bi njegov dedič postal tujec, drugič pa zato, ker bi bil to njegov hlapec.

Vrstica 4: Abrahamu se »zgodi Gospodova beseda«. Ta izraz ne pomeni samo, da mu Bog govori, ampak tudi, da se beseda »zgodi«, da je performa­tivna, tj. da uresničuje to, kar vsebuje in se »zgodi« v srečanju z Bogom. Bog Abrahamu obljubi, da bo njegov dedič njegov telesni potomec.

Vrstica 5: Bog ponovno potrdi obljubo Abrahamu tako, da mu pokaže šir­no nebo in brezštevilne zvezde, ki so prispodoba njegovega potomstva.

Vrstica 6: »Veroval je Gospodu in ta mu je to štel v pravičnost.« V sveto­pisemskem izročilu nihče ni pravičen sam po sebi, pravičnost izhaja iz vere. Abraham je pravičen, ker je veroval Bogu. S tem je postal zgled pravičnega v Izraelu. V Novi zavezi teologijo pravičnosti dobro razvije Pavel v Pismu Ri­mljanom (4,3). Pri Lutru pa pravičnost, ki izvira iz vere, postane temelj nauka o opravičenju, ki ga povzema geslo – Sola fides, Sola Scriptura.

Dias 6

Vrstice 7-21: Drugi del priprava na sklenitev zaveze

Vrstica 7: Bog se Abrahamu predstavi kot tisti, ki ga je izpeljal iz Ura Kal­dejcev, da bi mu dal v posest Kanaansko deželo. Uporabljen je isti glagol, s katerim bo kasneje opisan izhod iz Egipta (hose‘tika »sem te izpeljal«). Abra­hamov ciklus se tako prilagaja kasnejšim dogodkom, posebej izhodu iz Egipta.

Vrstica 8: Abraham prosi za znamenje oz. vpraša, kako bo spoznal, da se bo to zgodilo.

Vrstice 9-11: Abraham pripravi vse potrebno za sklenitev zaveze. V starih časih so pogodbo oziroma zavezo sklepali tako, da so določen predmet, na primer leseno ali glineno ploščo, razlomili na dva dela in vsak od partnerjev je obdržal svoj del prelomljenega predmeta. Namesto tega tu obred sklenitve zaveze Abraham opravi tako, da postavi eno polovico živali proti drugi.

Vrstice 12-16: Tretji del: napoved egiptovske sužnosti.

Vrstica 12: Sonce se nagiba k zatonu, torej je to ura daritve. Abraham zaspi, polasti se ga groza in nanj pade gost mrak.

Vrstica 13: Bog Abrahamu napove, da bodo njegovi potomci priseljenci v deželi, ki ne bo njihova: torej napove egiptovsko sužnost. Zato je ob izhodu iz Egipta v 2 Mz 12,41 rečeno, da so šli Izraelci iz Egipta po štiristo letih suženj­stva, kot je tu napovedano.

Vrstica 14: Bog bo sodil tudi narod, ki jih bo zasužnjil. Iz sužnosti bodo izšli z velikim imetjem (2 Mz 12,35-36).

Vrstice 17-21: Četrti del: sklenitev zaveze.

Vrstica 17: »Sonce je zašlo in legel je mrak.« Prišlo je torej do majhne spre­membe v času (nastopil je čas večernega mraka). Lonec za ogenj in plameneča bakla, ki predstavljata Boga, se pomikata med kosi živali. Namig na podoben obred najdemo tudi v Jer 34,8-12.18-19. Zavezo torej sklepa le Bog, zato jo opredelimo kot enostransko. Prva zaveza je bila že sklenjena na vesoljni ravni: v 1 Mz 9,9 beremo, da bo Bog »ohranil zavezo«. Tu pa se prvič pojavi tehnični izraz za sklenitev zaveze (krat berit), kar dobesedno pomeni »rezati, lomiti zavezo« (prim. obred prelomitve predmeta).

Vrstici 18-19: Bog našteva ljudstva, katerih dežele bo dal Abrahamovim potomcem. Območje naštetih ljudstev je zelo obsežno in sega od Nila do Ev­frata. Seznam ljudstev, ki so tu opisana, sicer najdemo večkrat, ko je govor o obljubah očakom (2 Mz 3,8; 5 Mz 7,1).

V 1 Mz 16 je opisano rojstvo Izmaela, sina Abrahama in njegove dekle Hagare. Poligamija je bila v starem svetu pogosta. Opisana je tudi v nekaterih mezopotamskih pogodbah, vendar tukaj pripoved pove, da je Izmael legiti­men Abrahamov sin, saj je Sara dala svoj pristanek. 1 Mz 17 opisuje sklenitev zaveze, v resnici pa gre za dopolnitev zaveze, katere sklenitev je bila opisana v 1 Mz 15. V 1 Mz 17,5 Bog tudi Abrahamu, ki se je vse doslej imenoval Abram, da novo ime, Abraham. Ime Abram pomeni »oče« (pridevnik ram v hebrejščini pomeni »visok«, »velik«, v prenesenem pomenu »vzvišeni«), ime Abraham pa »oče množic«. Abrahamovo ime potrjuje Božje obljube. V 1 Mz 18 je opisano srečanje pri Mamrejevih hrastih, ko gostje Abrahamu napovedo Izakovo roj­stvo, samo rojstvo pa je opisano v 1 Mz 21.

Pripravil: Sebastjan Cerk

Foto: