Nedelja, 30. junij: 13. nedelja med letom
- navadna nedelja
Današnji odlomek je sestavljen iz več pripovedi, ki si na različnih krajih zelo hitro sledijo. V ospredju je prizor na bregu jezera. Jezusa obkroža množica, ko se do njega prerine mož, ki mu je videti, da trpi, pade pred Jezusove noge in ga prosi: »Z mojo hčerko je zelo hudo. Pridi in položi roke nanjo, da ozdravi in ostane pri življenju.« Jezus se ustavi sredi govora in gre z možem proti njegovi hiši, sledi pa mu množica, ki se noče odpovedati Učiteljevi bližini in upa, da bo priča čudežu.
Drugi prizor se zgodi na poti. Neka žena, ki je krvavela, se je skrivoma približala da bi se dotaknila njegove obleke, in je hipoma ozdravela. Medtem ko Jezus
nadleguješ učitelja?« Jezus, ki je vse slišal, je rekel predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« To je skoraj kakor odpev v Jezusovih ustih. Tudi ženi, ki je pravkar ozdravela od krvavenja, je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«
In že smo pred osrednjim prizorom v Jairovi hiši. Veliko vznemirjenje, ljudje jokajo in žalujejo, kar je povsem običajno ob ravnokar umrli mladenki. »Vstopil je in jim rekel: ‘Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.’« Ko je vse odslovil je deklico prijel za roko in ji rekel: ‘Talíta kum,’ kar v prevodu pomeni: ‘Deklica, rečem ti, vstani!’ in deklica je takoj vstala in hodila. Jezus takoj da povabilo, naj ji dajo jesti in to doda Jezusovemu dejanju ton ganljive človeškosti.
Dogodek obuditve deklice je izjemno prefinjeno opisan, kajti izjemne stvari, ki presegajo človeka, so opisane z izjemno preprostimi vsakdanjimi besedami, tako da bolj spregovorijo dejanja ko pa same besede.
Zdaj pa se bom skušal postaviti v vlogo očeta ali matere, ki sta imela ali pa imata sedajle »umirajočega« sinka ali hčerkico in poslušata to evangeljsko pripoved. Kaj si ob tem mislita? »In midva? In vsi tisti, ki ob postelji svojega otroka niso slišali izgovoriti Talíta kum – otrok, vstani!? Ali je torej evangelij ‘veselo oznanilo’ le za redke srečneže?«
Vprašanje je resno, kakor je resna bolečina in tesnoba, iz katere izhaja, in kdor oznanja evangelij, jo mora spoštovati in se potopiti v to bolečino. Včasih je tudi Jezus, preden je storil čudež (ali pa morda še prej, kot se je zgodil čudež), jokal z žalostnimi. Bog trpi z nami, ne omeji se na to, da bi nas le od daleč opazoval, ko trpimo.
Pravi ključ, da bi odgovorili na zastavljeno vprašanje, edina beseda, ki lahko vsaj malo osvetli temo bolečine, je »vera«. Ko Jezus priporoča ljudem, naj se obrnejo nanj v veri, ne misli le na vero v moč, da lahko stori čudež, za katerega prosijo, ampak na vero vanj. Vera – pa naj se pričakovani čudež zgodi ali ne – da ne bomo nikoli razočarani nad bistvenim.
Največji čudež je verovati »v« njega. Potem vse postane mogoče. Izkušnja številnih ljudi dokazuje, da se tudi takrat, ko se ne zgodi pričakovani čudež, zaradi vere lahko zgodi nekaj, kar daje življenju nov smisel.
Ne vemo, za čim je deklica bolehala, vemo pa za ženo, da je zaradi motenj v menstruaciji ne samo trpela, ampak bila tudi nenehno obredno nečista. Obe situaciji pa sta bili za ljudi nerazrešljivi in sta povzročili veliko trpljenje. Mimogrede, v obeh zgodbah je zanimiva podrobnost, ki ju povezuje. Dvanajst let trpljenja žene in dvanajstletnica, ki trpi. In nato se po 12 letih pojavi Jezus.
Dotik je nekaj posebnega. Bog lahko sicer ozdravlja samo z besedo, a se želi človeka dotakniti. Telo, ki ga imamo, ki sicer tudi zboli, ki boli in ki umre, je v resnici prvenstveno inštrument ljubezni. Dotik je božji izum. Ko to verujem, dotika več ne zlorabljam, banaliziram, se ga ne sramujem in se ga tudi ne izogibam. Postane orodje ozdravljenja. Rokovanje ob pozdravu, objem prijatelja, roka na glavi otroka, dotik zakoncev, so samo predpodoba božjega dotika.
Človeški dotik, če je iz prave ljubezni, povzroči boljše počutje in zdravi razbolelo dušo, božji dotik pa ozdravlja celotnega človeka. Zato se Jezus dotakne deklice. Zato se žena dotakne Jezusa. Kjer je zaupanje, ljubezen, vera, tam dotik gradi, zdravi, razveseljuje. Je eden najbolj genialnih božjih izumov. Greh je zavrniti ta veliki božji dar, greh pa je tudi zlorabiti ta veliki božji dar. Uporablja se namreč samo v kompletu z ljubeznijo.
Zato naj končam z željo. Naj bodo naši dotiki v znamenju vere z ljubeznijo!
pripravil: Ervin Mozetič
foto: PixaBay
obj.: N. N.
Povej naprej.
Oglejte si še
