Da je bil prejšnji ponedeljek dela prost dan, zagotovo ve vsak Slovenec. Da je bilo to zaradi katoliškega praznika, ki se imenuje veliki šmaren ali Marijino vnebovzetje, bi jih najbrž tudi veliko znalo povedati. Kaj točno smo praznovali in česa se spominjamo danes, osmi dan po tem prazniku, pa je še za mnoge katoličane verjetno popolna neznanka.

Človek ni duša, ki se »naseli« v telo. Človek tudi ni telo, ki ga »poganja« duša. Človek je enota duše in telesa. Ko ob spočetju po biološki poti nastane telo, Bog v istem trenutku neposredno ustvari še dušo. Tako nastane enkratna in neponovljiva človeška oseba. Take nas je Bog ustvaril in take nas je tudi odrešil. Jezus namreč ni vstal samo z dušo, ampak tudi s telesom. To telo je bilo isto kot pred njegovo smrtjo, le da je bilo potem prenovljeno, poveličano. Kristjani verujemo, da bo ob koncu sveta Jezus ponovno prišel in obudil naša telesa. Prav ta telesa, ki jih imamo sedaj. Naredil jih bo podobna svojemu vstalemu telesu in naše duše ponovno združil z njimi.

Obstaja pa človek, ki mu na vstajenje telesa ni bilo potrebno čakati do konca sveta. Da, to je Jezusova in naša Mati Marija. To je ena od mnogih milosti, ki jih je kot Mati Boga deležna. Namesto, da bi njeno telo strohnelo in bi se njena duša ločila od njega, je Jezus že takoj poveličal njeno telo ter jo tako z dušo in telesom vzel k sebi v nebesa. To resnico, ki smo jo praznovali prejšnji teden, je Cerkev skrbno hranila in praznovala že od apostolskih časov, javno in uradno pa jo je potrdil in razglasil papež Pij XII. 1. novembra 1950. Verovanje je razširjeno tudi v mnogih drugih krščanskih Cerkvah, čeprav te ne priznavajo papeževe avtoritete. Tako tudi naši pravoslavni bratje 15. avgusta praznujejo »Marijino zaspanje« (in ne smrt).

Danes pa temu praznovanju dodajamo še dejstvo, da je Marija kot Mati našega Kralja in Gospoda tudi sama Kraljica. Jezusovo kraljevsko veličastvo seva nanjo, njegovo brezmadežno Mater. To prepričanje je obstajalo že v prvih časih krščanstva in je bilo že zgodaj izraženo v umetnosti. Prav tako mnoge himne in molitve Marijo imenujejo Kraljico. Marijino kraljevanje pa premišljujemo tudi v peti skrivnosti častitljivega dela rožnega venca. Današnji praznik (oziroma god) Device Marije Kraljice je leta 1954 z okrožnico H Kraljici nebes uvedel papež Pij XII.

Praznik Marijinega vnebovzetja nas želi spomniti predvsem na to, da so resnično nebesa cilj, proti kateremu potujemo. Marija, vzor in podoba Cerkve, je prva, kateri se je izpolnila obljuba, da bomo vstali z dušo in telesom.

Ob vsem tem pa je prav, da pomislimo še na nekaj. Pomembno je, kakšen odnos imamo do svojega telesa. Dal nam ga je Bog, ki ga bo nekoč tudi obudil in poveličal, na kar nas spominja Marijino vnebovzetje. Ni prav, da svoje telo zavračamo ali se ga sramujemo, kakršnokoli že je. Zanemarjanje in brezobzirnost do telesa prav tako nista drži, ki bi ju od nas Bog želel. Telesa tudi ne smemo uporabiti kot sredstvo, s katerim bi dosegli umetno lepoto. V tem padlem svetu je naše telo podvrženo staranju, zato moramo ob zdravi skrbi zanj sprejeti dejstvo, da ne bomo večno mladi in telesno lepi. Pravo lepoto pa bomo prejeli ob vstajenju. Trudili naj bi se posnemati Marijo, katere lepota ni zgolj v telesni lepoti, ampak je predvsem odsev njene notranje lepote. Kot ponižna Gospodova služabnica se je napajala pri Božji lepoti ter jo izžarevala na naš svet. Vsi smo poklicani k temu.

Ko razmišljamo o telesu, moramo pomisliti še na svetega papeža Janeza Pavla II. in njegovo teologijo telesa. Tu gre predvsem za vprašanja moškosti in ženskosti, medsebojnih odnosov ter spolnosti. Naše telo ter telesa drugih ljudi nikoli ne smejo postati predmeti za uporabo. Ne smejo nam služiti kot sredstvo za doseganje užitka. Namenjena so namreč podarjanju. Vsak pa to počne na način, ki ustreza njegovi poklicanosti. Mož in žena sta poklicana, da se v spolnosti popolnoma podarjata drug drugemu. To je mogoče samo pod pogoji, da sta odprta za novo življenje (ne uporabljata kontracepcije), da sta si zvesta in da v spolnosti ne iščeta zgolj lastnega užitka. Na ta način njuni telesi dosežeta svoj namen in pri tem ohranita svojo svetost. Tisti, ki niso poklicani v sveti zakon, pa se podarjajo na drugačne načine, kakor jim je to namenil Bog. Najlepši zgled tega je prav Marija. Ona se je prva v celoti, z dušo in telesom, predala Bogu. Po njenem privoljenju je njeno telo postalo »posoda«, po kateri se je Bog učlovečil. Njena predanost nam je lahko vzor, kakšni naj bomo do sebe in do drugih.

Ljudje smo grešniki in svojega poslanstva velikokrat ne živimo tako, kot bi ga morali. Zaradi zmot in napak pa ne smemo obupati. Važno je, da jih spoznamo in sklenemo zaživeti na novo. Kdo drug bi bil primernejši, da se nanj obrnemo v svoji nemoči, kot prav Marija, naša Mati in Kraljica Usmiljenja. Kot prva med ljudmi je v polnosti z dušo in telesom deležna nebeške slave, kjer pred svojim sinom nenehno moli za nas, svoje ljubljene otroke. Želi, da bi nekoč tudi mi prišli tja, kjer je ona. Zato zazrti v višave, kjer nas čaka naše plačilo, in z gorečo prošnjo za pomoč v nebo vzete Kraljice pojdimo pogumno naprej. Naj nam pomaga zgled ameriške plavalke Katie Ledecky, večkratne dobitnice zlate olimpijske medalje, ki pred vsako tekmo moli Zdravamarijo. Tako tudi mi svoje boje začenjajmo z izročitvijo Mariji.
 

Zdrava, o nebes kraljica,
zdrava, angelov Gospa.
Zdrava, korenina, zdrava, vrata,
iz tebe svetu luč je prisijala.
O, veseli se, Devica slavna, nad vse krasna,
bodi zdrava, o prelepa, prosi za nas Kristusa.