Ob omembi prvega novembra mnogi postanejo otožni, saj ta dan povezujejo s spominjanjem mrtvih in žalostjo, ki jo doživljamo ob njihovi izgubi. Da nas smrt bližnjih prizadene, ni nič slabega, ponižujočega ali sramotnega. Je povsem naravno in človeško, zato nam pred tem ni treba bežati. Konec koncev je tudi sam Jezus jokal ob Lazarjevem grobu.

Že res, da je prvi november v Sloveniji praznik spomina na mrtve, a to je le žalostna senca praznika, ki ga ta dan obhajamo katoličani – praznika vseh svetih, oziroma vseh svetnikov. Za nas to torej ni praznik žalovanja in depresije, ampak ravno nasprotno. TO JE PRAZNIK VESELJA! Veselimo se tistih in s tistimi, ki so prišli do izpolnitve svojega življenja – večne sreče v nebesih. Praznik je po svoji vsebini močno povezan z veliko nočjo, saj se veselimo večnega življenja, ki nas čaka in so ga tisti, ki so umrli pred nami, že deležni. To pa je sad Jezusove smrti in vstajenja. Praznik je celo eden največjih katoliških praznikov, saj spada med štiri zapovedane praznike (poleg njega so to še božič, Sveto Rešnje Telo in Kri ter Marijino vnebovzetje). To pomeni, da praznik praznujemo tako kot nedeljo, torej z zbrano udeležbo pri sveti maši in »počitkom.«

Zametki praznika segajo v 4. stoletje, ko je Cerkev na Vzhodu že praznovala praznik vseh mučencev. Proti koncu 6. stoletja so praznik uvedli tudi v Rimu. Najprej so ga praznovali 13. maja, papež Gregor IV. pa ga je v 9. stoletju preložil na 1. november in ukazal, naj se ga slovesno praznuje v vesoljni Cerkvi.

Glavni razlog za vpeljavo takega praznika je bil, da je število svetnikov tako naraslo, da se pri bogoslužju niso več mogli spominjati vsakega posebej. Hkrati pa je praznik pomemben, ker ni le praznik svetnikov, ki jih je razglasila Cerkev, ampak tudi vseh ostalih, nepoznanih in nepomembnih ljudi, ki so že v nebesih. Vsi ljudje smo namreč ustvarjeni za nebesa. Naše življenje se ne konča z zemeljsko smrtjo, ampak se nadaljuje v večnosti.

Po smrti človeška duša, ki je neumrljiva, zapusti telo (pri čemer se ne zlije v neko večjo celoto, kot si dandanes mnogi zmotno predstavljajo) in pride pred Božji prestol, pred Jezusa Kristusa, kjer prejme posebno sodbo. To pomeni, da duša že pred vstajenjem telesa in ponovno združitvijo z njim, prejme obljubljeno plačilo.

Če se je človek zavestno in svobodno popolnoma obrnil stran od Boga in si izbral večno pogubljenje, je to plačilo pekel.

Duša človeka, ki pa je umrl v stanju milosti, je zveličana. To pomeni, da gre v vice ali neposredno v nebesa. Toda, zakaj so vice sploh potrebne, če je že Jezus trpel za nas? Ko nam je greh odpuščen, za njim ostane posledica. Z grehom smo namreč rušili nravni red. To lahko primerjamo z rano. Tudi ko se ta pozdravi (odpustitev greha), nam pogosto ostane brazgotina. Temu, kar ostane, ko nam je greh odpuščen, rečemo »časna kazen.« Te »odplačujemo« že na zemlji s sprejemanjem trpljenja in težav, ki so posledica izvirnega greha, pa tudi z dobrimi deli, molitvijo, pogosto sveto spovedjo in svetim obhajilom. Kazni za odpuščene grehe, ki nam ostanejo še po smrti in zaradi njih nismo zmožni gledanja Boga, se moramo »očistiti« v vicah. Zavedati pa se moramo, da ne gre za kazen, ki bi nam jo naložil »kruti Bog,« ampak kazen izvira iz greha samega. Bog namreč nikogar ne obsoja na mučenje in trpljenje – On ni nasilnik in tiran, temveč naš ljubeči Oče, ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali. V svoji ljubezni nam je z darovanjem lastnega Sina na lesu Križa odprl pot k sebi, pot v našo nebeško domovino. Vice so le način, da se lahko po »ozki in strmi poti« svetosti povzpne čim več ljudi – resnično so čudovito znamenje Božjega usmiljenja in ne Njegove samovolje. Ob koncu sveta bodo vice odpravljene.

Če (oz. ko) je človek že popolnoma brez časnih kazni, ki bi jih moral še biti očiščen, je duša takoj pridružena občestvu svetnikov in neposrednem gledanju Boga v nebesih. S tem doseže svoj cilj, za katerega je bila ustvarjena, in se veseli poslednjega dneva, ko bo ponovno združena s telesom. Kristus bo namreč takrat obudil naša umrla telesa in ta bodo poveličana ter neumrljiva. Ne bodo več podrejena prostoru in času ter bodo podobna Jezusovemu vstalemu telesu. Temu rečemo poslednja sodba. To ne bo še eno sojenje: sojeno nam bo samo enkrat. Toda ob poslednji sodbi, se bo dokončno razodelo vse, kar smo storili v življenju. Tedaj se bo v polnosti začelo življenje, v katerega smo poklicani in se v resnici začne že s svetim krstom. Prav to pa je namen naše vere.

Da bi lahko pravilno razumeli današnji praznik, se moramo zavedati, da člani Cerkve nismo samo kristjani na zemlji (vojskujoča se Cerkev), ampak tudi vse duše v vicah (trpeča Cerkev) in nebesih (poveličana Cerkev). Vsi skupaj smo eno Božje ljudstvo nove zaveze. Zato lahko sodelujemo in si pomagamo na poti odrešenja. Tako kot lahko kristjani na zemlji prosimo drug drugega za molitev, se v molitev lahko priporočamo tudi svetnikom v nebesih. Mi pa smo tudi poklicani, da pomagamo trpeči Cerkvi, dušam v vicah. Za njihovo očiščenje lahko molimo, namenjamo sveto mašno daritev, darujemo odpustke, naša dobra dela, naše bolečine in skrbi, naše veselje in zahvale Bogu … saj si oni sami ne morejo več pomagati.

Prvi november je torej praznik, ko se veselimo tistih, ki so že dosegli poveličanje. Med njimi so zagotovo tudi mnogi, s katerimi smo živeli in delali pa so umrli pred nami. Njihovega poveličanja se spomnimo z obiskom njihovega groba, kjer se veselimo njihove zmage ter se jim priporočamo. Mnogi med njimi pa še potrebujejo naših molitev, ker so še v vicah. Njim je posebej posvečen dan za tem, torej drugi november, praznik spomina vernih rajnih. Tako hkrati z obiskom groba prvega novembra tudi prosimo za vse, ki še čakajo očiščenja pred vstopom v nebeško slavo. Zato je prav, da ob obisku groba za pokojne tudi molimo ter zanje v tem času darujemo odpustke. Sveča, ki jo prižgemo na grobu, je znamenje vstalega Kristusa, večne Luči, ki naj sveti našim dragim rajnim. Hkrati je sveča tudi simbol vere in upanja, da se življenje ne konča s smrtjo in da se bomo nekoč na večni gostiji pri Bogu spet srečali z umrlimi, ki živijo v nebeški slavi.

Je torej bolj upravičeno ime prvega novembra »dan mrtvih« ali »praznik vseh svetih«? Mislim, da mi sploh ni potrebno odgovarjati. Ugotovili smo, da je »dan mrtvih« v resnici »dan živih.« Je praznik vseh svetnikov, tistih, ki so svetost že dosegli in tistih, ki smo k njej poklicani ter hodimo po poti za Kristusom.

Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo Zveličarja, Gospoda Jezusa Kristusa, ki bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše borno telo, da bo podobno njegovemu poveličanemu telesu. (Flp 3, 20-21)