Štiri adventne sveče … Zakaj?

V času adventa eno za eno prižigamo štiri svečke na adventnem venčku, kar je lep običaj, še posebej ko se družina okrog njega zbere k molitvi. Sveče se v krščanski tradiciji zelo pogosto uporabljajo, zlasti ob cerkvenih obredih, torej pri sveti maši ter obhajanju drugih zakramentov in zakramentalov. Soj plamenov daje tem trenutkom posebno svet pomen in duh slovesnosti. Štiri adventne sveče imajo poleg te še posebno vlogo, saj so nam v svetem adventnem času opomnik, da je rojstvo našega Odrešenika vedno bližje.

Število sveč pa ima tudi širšo simboliko. Ponazarjajo štiri mejnike človeštva: stvarjenje, učlovečenje, odrešenje in konec sveta. Vsi so popisani v Svetem pismu Stare in Nove zaveze, pri čemer so se v teku zgodovine zgodili šele trije. Stvarjenje je zajeto v Prvi Mojzesovi knjigi in nam pripoveduje, da je Bog ustvaril svet, nazadnje pa po svoji podobi še človeka. Zaradi greha je bil prvi človek izgnan iz raja in izvoljeno izraelsko ljudstvo je čakalo na svojega Odrešenika, ki bo premagal smrt in temo ter svetu povrnil mir in spravo z Bogom. Ta prihod Odrešenika pa se ni zgodil na tak način, kot so Judje predvidevali in upali. Jezus ni prišel kot veličastni bojevnik z velikim hrupom in mogočno vojsko, da bi končno premagal Rimljane in jim vrnil svobodo. Rodil se je na tihem, v revni betlehemski štali, njegovo rojstvo pa je bilo razkrito skromnim pastirjem in kraljem iz daljnih dežel, ki niso bili judovskega rodu. Bog je torej svojega Sina poslal na svet, da bi postal človek (se učlovečil) in z ljudmi delil svoje življenje. Oznanjal je Božje kraljestvo in ljudem govoril o Očetu. Vendar Judje, njegovo lastno ljudstvo, tega niso razumeli in so Jezusa kot krivoverca in tistega, ki ogroža njihovo postavo, križali. Prav po križu, orodju mučenja in silnega trpljenja, je prišlo odrešenje. Zadnji mejnik, konec sveta, je Jezus večkrat napovedal, opisan pa je tudi v Razodetju, in sicer kot prerokba, videnje Kristusovega ponovnega prihoda na svet: »Glej, pridem kmalu in z mano pride moje plačilo, da povrnem vsakomur po njegovem delu. Jaz sem Alfa in Omega, Prvi in Zadnji, začetek in konec.« (Raz 1, 12-13) Advent nas tako opominja tudi na Jezusov drugi prihod in poslednjo sodbo, po kateri za Bogu zveste trpljenja in smrti ne bo več.

Število štiri je tudi število strani neba (sever, jug, vzhod in zahod), kar predstavlja vesoljno Cerkev. Kristusovo učlovečenje in odrešenje je univerzalno, za vse ljudi. Ta milost namreč ni bila dana samo Judom, temveč se je že v tistem času glas o Jezusu ponesel tudi med pripadnike drugih ljudstev. Jezus ni delal razlik med svojimi ljudmi in drugimi narodi, nasprotno, večkrat je dal pomembnejšo vlogo nevernikom in malim ljudem. Po Jezusovi smrti in vstajenju se je evangelij po njegovih odposlancih naglo širil po bližnjih in daljnih deželah. Takšna razširitev Božjega kraljestva je bila napovedana že v Stari zavezi: »Zato sem te postavil za luč narodom, da boš moje odrešenje do konca zemlje.« (Iz 49,6). Štiri sveče pomenijo tudi štiri letne čase (pomlad, poletje, jesen, zima). Tako nas spominjajo, da je Kristus ni prišel zgolj za ljudi, ki so živeli v njegovem času, ampak za ljudi vseh preteklih in prihodnjih obdobij.

Ta simbolika adventnega venca nam torej želi pokazati na Jezusa kot središče vsega časa in prostora, vseh narodov in dežel. On je začetek in konec vsega. Če je Jezus središče vsega, to pomeni, da želi biti tudi središče našega življenja. To ni enkratna odločitev, ampak jo je potrebno vsakodnevno obnavljati. Zato je prav, da z Jezusom začnemo vsak dan, si vzamemo čas za molitev in premišljevanje o njem, beremo Božjo besedo, hodimo k sveti maši in sveti spovedi. Pa vendar to ni dovolj, kajti vera brez del je mrtva in neučinkovita. Jezus namreč ne želi, da vero zadržimo zase, da se samo mi dobro počutimo. Ne želi, da postanemo pobožni individualisti. Ustanovil je skupnost, Cerkev, da bi svojo vero delili z drugimi. Vse se začne pri ljubezni do Boga in izteka v ljubezen do bližnjega. To nemalokrat pomeni tudi pot odrekanja in žrtvovanja. Za začetek je velik korak že pristopiti do drugega s ponižnostjo, razumevanjem in spoštovanjem.

Vsako adventno nedeljo prižgemo eno svečko več, da se svetloba počasi povečuje, dokler v božiču ne zasije Jezus v vsem svojem veličastvu! Jezus je namreč naša najsvetlejša Luč, iz ljubezni do nas je prišel na ta svet, kjer vladata noč in hlad. On je tisti, ki je premagal temo in greh ter nam prinesel mir in upanje na večno življenje. Ko tej Luči dopustimo, da sveti v središču našega življenja, meče svojo svetlobo na vsa naša dejanja ter se širi v naši okolici.

Dopustimo torej v tem adventnem času, da svetloba in toplota prevzameta naše življenje, da občutimo veselje, ki ga bodo opazili tudi drugi. Odprimo naša srca Jezusu, ki nas vedno potrpežljivo čaka in nam sporoča, da nas ljubi, da je naš Prijatelj, Veselje in Mir, da je ob nas in nas nikoli ne bo zapustil. Prišel je namreč k nam, da bi nas rešil, »tema izginja in resnična luč že sveti.« (1 Jn 2,8).

Miriam