Pridobiti moč

Bilo je že pozno zvečer, ko je Agnes s hitrimi koraki zapuščala nakupovalni center, v katerem je bila zaposlena kot trgovka. Čeprav je bila utrujena in izmučena zaradi napornega dela, je poskušala zbrati misli in ozavestiti, kaj vse mora še ta dan postoriti. Bilo je tik pred božičem.

Ni še dobro stopila na ulico, ko je že zazvonil njen prenosni telefon. Ko ga je izvlekla iz torbice je na ekranu utripal opomnik, da sta s prateto Lucijo danes, kljub pozni uri, dogovorjeni za obisk.

»Ah, teta Lucija!« je pomislila Agnes in pred njenimi očmi je vstala podoba srednje visoke, krepke žene z žarečimi očmi in zgaranimi rokami, iz katerih, kljub vsemu težkemu, kar ji je življenje prineslo, izžarevata mir in toplina.

Teta Lucija je živela v vasi nedaleč stran od mesta, v katerem je Agnes delala. Po smrti svojega moža je ostala sama v majhni a lepo obnovljeni hiši s starim mlinom. Čeprav se je mlin še vrtel, že dolgo ni bil več v uporabi.

Agnes je pohitela do avta in se odpeljala proti vasi, v kateri je živela teta. Med vožnjo je še vedno premlevala in planirala, kdaj bo generalno počistila stanovanje, kdaj bo napisala in odposlala božično pošto, kako bo zavila skromne pozornosti za svoje najdražje in za sodelavce v službi … Bolj ko je premišljevala, kaj vse mora še postoriti in kaj vse mora zaradi zahtevne službe preložiti z enega dneva na drugega, bolj je postajala slabe volje. V njeno srce se je tiho prikradla otožnost in zagrenjenost. Tako potrta je Agnes prispela do tetine hiše. Ni ji bilo potrebno zvoniti. Teta Lucija, ki jo je Agnes imela tako rada, jo je že čakala na pragu. Kot vedno jo je prisrčno sprejela. V majhni topli kuhinji jo je že čakal domač čaj. Tata je namreč skozi vse leto skrbno nabirala zelišča. Tudi odlični piškoti, ki so s svojim vonjem odišavili celotno hišo, niso manjkali.

Čeprav se je Agnes na vso moč trudila, da bi prikrila svojo potrtost, je bila neuspešna, saj je bilo tetino oko zelo pozorno. Ljubeče in nežno, kot je le teta Lucija znala, jo je vprašala po razlogu njene potrtosti. Ker je Agnes vedela, da jo teta vedno razume in da ji lahko popolnoma zaupa, ji je odprla svoje srce. Iz nje se je kar usulo. Pripovedovala ji je o službi, ki jo ima tako rada, a je tako težka, zahtevna in velikokrat zaradi potrošniškega imperativa, ki vlada svetu, tako izkoriščevalska. Zato skoraj ne najde časa za druge stvari, ki bi jih še rada postorila ali jih rada počne. Tudi delo doma jo čaka – neopravljeno. Tako skrbno je načrtovala ta advent. Želela si je, da bi bil ta čas čas miru in notranje priprave. A tako nepričakovano je prišlo toliko stvari, ki so od nje zahtevale toliko energije in časa, da je sedaj, ko gre advent proti koncu, popolnoma izčrpana in brez moči, napeta in polna nemira.

Teta Lucija jo je ves čas pozorno poslušala. Na koncu je povabila Agnes, da se iz hiše preselita na teraso. Čeprav je bila trdna tema, se je reka, ki je tekla ob hiši, v soju skoraj polne lune lesketala kot srebro in s svojim lesketom srebrila tudi mlinsko kolo. Nekaj trenutkov sta se v tišini prepustili temu skoraj pravljičnemu prizoru. Nato je teta mehko objela Agnes prek ramen in ji rekla:

»Veš, Agnes, vrsto let sem delala kot mlinarica in v tem času mi je to naše skromno mlinsko kolo odkrilo veliko skrivnost. Glej, mlinsko kolo se brez reke ne more vrteti in ničesar narediti. Reka je tista, ki mu prinaša in daruje energijo. Samo po sebi nima mlinsko kolo nobene moči. Moč si mora pridobiti. Ampak edini način, da si moč pridobi, je, da dovoli, da reka teče na njegove lopatice.

Tako je tudi z nami, z vsakim človekom, moja draga Agens. Sami po sebi nimamo nobene resnične moči. Lahko sicer marljivo in pridno delamo, se skrajno trudimo, ampak na koncu smo vedno nezadovoljni. Vedno ostane še kaj za postoriti, počutimo se izmozgane in poleg tega izkusimo čuden občutek nepopolnosti.

Če pa si želimo pridobiti resnično moč za naš vsakdan in za naše delovanje kjer koli že, se moramo prepustiti našemu Stvarniku. On je naša Reka. On mora teči skozi nas in nas s svojo milostjo napolniti. Samo tako prejmemo pravo moč za naše delo, za naše delovanje.

Pridi, usediva se na to klopco in se v tišini prepustiva Gospodu, ki naj teče s svojo milostjo skozi naju in naju napolni.« Draga bralka, dragi bralec, vabim te, da se za nekaj trenutkov zadržiš v tišini in se prepustiš Božji milosti, da te napolni z resnično močjo. Ne pozabi, da je v bližnjih praznikih Bog tisti, ki želi priti k tebi. Dovoli mu.

s. Irena, ND