Veliki četrtek

V velikonočno tridnevje vstopimo z večerno sveto mašo velikega četrtka. Ta dan praznujemo postavitev dveh zakramentov: evharistije in mašniškega posvečenja oz. duhovniške službe.

Že na veliki četrtek dopoldne pa škofje s svojimi duhovniki v stolni cerkvi darujejo krizmeno sveto mašo. Pri njej škof posveti sveto krizmo in blagoslovi krstno ter bolniško olje. To se opravlja samo enkrat letno. Duhovniki pri tej sveti maši obnovijo duhovniške zaobljube. Sveta krizma, ki je oljčno olje, obogateno z balzamom ali drugimi dišavami, se uporablja pri podeljevanju zakramentov krsta, birme ter pri diakonskih, mašniških in škofovskih posvečenjih. Krstno olje se uporablja pri podeljevanju svetega krsta, bolniško pa pri bolniškem maziljenju. Škof Lipovšek je nekoč zapisal: ”Navzočnost vernikov pri krizmeni maši in molitev vsega občestva je vir nove notranje moči za krajevno in tudi za vesoljno Cerkev.” Zato je lepo, da se, če le moremo, vsaj kdaj udeležimo krizmene svete maše.

Jezus je pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal pashalno večerjo, blagoslovil kruh in vino ter ju dal jesti in piti zbranim učencem. Pri tem je kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri ter tako vnaprej na nekrvav način naredil, kar je naslednji dan izvršil s svojo krvavo daritvijo. Tako je postavil zakrament svete evharistije in z besedami: »To delajte v moj spomin!« posvetil apostole za obhajanje svete maše. Na veliki četrtek vsaka cerkev, kjer se verniki zbiramo k večernemu bogoslužju, postane dvorana zadnje večerje, ko slovesno opravljamo, kar nam je Jezus naročil, in se veselimo Božje ljubezni, ki se razodeva v postavitvi svete evharistije.

Ob zadnji večerji je Jezus učencem tudi umil noge in postavil zapoved medsebojne ljubezni. Tega se spomnimo pri obredu umivanja nog, ki sledi pridigi. Duhovnik vzame posodo z vodo ter 12 izbranim vernikom umije in obriše noge, s čimer posnema Jezusovo služenje. S tem simbolično pokaže, da je kljub dostojanstvu duhovniške službe le služabnik zaupanim ljudem.

Kot vemo, je praznični zadnji večerji sledilo Jezusovo trpljenje v vrtu Getsemani, ki se je nadaljevalo s Kalvarijo prihodnjega dne. To na poseben način podoživljamo s tem, ko po Slavi utihnejo orgle in zvonovi. Namesto zvoncev takrat ministranti uporabljajo ragljo.

Jezusovo trpljenje v vrtu Getsemani, njegovo osamljenost in izdajo, zasmehovanje vojakov in sojenje pred velikim zborom, neprespano noč v ječi, pa tudi trpljenje velikega petka predstavlja prenos Najsvetejšega v »ječo«. Po obhajilu duhovnik zmoli prošnjo in kleče trikrat pokadi Najsvetejše. Nato ga ministrant ogrne z velumom, on pa vzame ciborije s posvečenimi hostijami in jih v spremstvu prenese v stranski oltar, ki ponazarja Jezusovo ječo. Po kajenju duhovnik odloži Najsvetejše v tabernakelj, nato se s pesmijo sveta maša zaključi. Navadno sledi molitvena ura, ko zbrani verniki čujemo ob trpečem Jezusu in z njim doživljamo njegovo trpljenje. Vzemimo si čas in ne bodimo podobni zaspanim apostolom, ki jim je Jezus očital: »Eno uro niste mogli ostati budni z menoj?«

Glede velikega četrtka bi rad še posebej izpostavil 3 stvari.

1. V gimnaziji sem se z veliko ljudmi dobro razumel, vendar sva le z enim imela tako zelo globok prijateljski odnos. No, potrebno se je bilo odločiti za bodoči poklic in vpis na fakulteto. Izbral sem strojništvo, on pa Teološko fakulteto. Doživel sem velik šok, prav tako najini sošolci. ”Ti boš duhovnik? Pa ne no, saj obstajajo tudi takšne fakultete, ki so zate, ne pa ravno duhovništvo.” V redu, sprijaznil sem se in spoštoval njegovo odločitev. A kmalu zatem je sledil nov šok. Bil je 1. študijski dan, vsi so šli na pijačo, na kosilo, na raznorazne zabave, mene pa je poklical moj prijatelj: ”Ej, Andrej, zdaj sem v semenišču, nimam veliko prostega časa in nikogar najinih let, ki bi me razumel v tej odločitvi; bi se lahko dobila?” Takrat sem sicer zbolel, a razumel sem njegovo željo in prošnjo po potrditvi za pravo odločitev za duhovništvo in, kar je vedno rad poudarjal: ”Prosim za molitev.” Danes, po skoraj 7 letih, ko je on tik pred duhovniškim posvečenjem, jaz pa tik pred začetkom svoje prve službe, je najino prijateljstvo zelo globoko in povezano, prav vedno, ko ga vidim in pomislim nanj, ga podprem v odločitvi in ga nekako spremljam z mislimi, besedami spodbud in molitvami. Res sem vesel za njegovo bodočo službo duhovnika.
2. Zame je postni čas in velikonočno tridnevje eno izmed najlepših obdobij v celem letu. To je tako bogat čas, ki ga ne more zamenjati nobena materialna stvar. To je čas, ki me spodbudi, da razmišljam o sebi, o Bogu, o svojih dejanjih, o svoji preteklosti, sedanjosti in pomembni prihodnosti, o svoji družini, prijateljih, o napakah, čas, v katerem se še bolj sprašujem, kaj želi Bog od mene in kaj je smisel mojega življenja, čas, ko ugotavljam, za katere stvari se je potrebno boriti, jim namenjati čas in katerim stvarem se moram (žal) odpovedati. Ogromno je stvari, ki pritegnejo mojo pozornost, ogromno je skušnjav, ki me vlečejo v pogubo in nekoristno uporabljen čas, ogromno je ljudi, ki samo trošijo mojo energijo in me izkoriščajo. Pa vendar, na koncu postnega časa vedno ugotovim, da je izjemno veliko stvari, ki so mi všeč, a se moram odločiti za par najpomembnejših, ki me bodo osrečevale, pomirile in me sprostile. In tudi, ko imam občutek, da imam vse in da mi absolutno nič ne manjka, me nekaj udari po glavi in takrat ugotovim, da je Bog tisti, ki me preizkuša, a hkrati vleče k sebi in si želi, da mu zaupam. Želi pa, da tudi, ko ne čutim Njegove bližine, vztrajam in molim k Njemu.
3. Velikonočno tridnevje je sklep postnega časa, zato vam priporočam, da se potrudite in se ga udeležite. Vse 3 dni. Le tako lahko kot kristjani v polnosti dojamemo pomen tridnevja. Sam sem vedno dal prednosti tem 3 dnem in se jezil, ko so nam na faksu dali kolokvij na veliki četrtek. ”Zakaj ljudje nimajo občutka in ne razumejo, da je to ena najpomembnejših stvari v krščanstvu. Trpljenje Jezusa, njegova smrt in vstajenje, halo!’‘ Vsako leto znova sem bil bolj razočaran, zato si poskušam osmisliti vsak trenutek teh 3 dni in želim biti povezan z Njim, v njegovem trpljenju in vstajenju. Na veliko nočno jutro pa ponosno primem glavno svečo in na čelu kolone v procesiji s Kristusom s ponosnim korakom oznanjam, da je Jezus trpel, umrl in vstal za prav vsakega izmed nas!

Andrej Zadravec
Preberite več o avtorju