Veliki petek

Križ. Kaplje krvi. Temačna, neosvetljena cerkev. Prazna in neokrašena. Turobno vzdušje, ki je tako intenzivno, da bi ga lahko rezali z nožem. Strogi post. Tihi obredi velikega petka …

Na veliki petek se kristjani spominjamo Kristusovega trpljenja in smrti na križu. Obredje velikega petka nas želi spodbuditi, da s pomočjo odpovedi postanemo bolj odprti za Božjo milost in spreobrnjenje srca. To je tudi edini dan v letu, ko Cerkev ne obhaja mašnih daritev. Vse okrasje je odstranjeno, križi so v znamenje žalovanja prekriti.

Pa lahko zares trdimo, da je cerkev prazna in neokrašena, da izgleda kot da je vse neosebno in brez pomena? Če vse pogledamo le na zunaj, mogoče res izgleda tako, vendar s poglobitvijo ugotovimo, da je veliki petek veliko več kot le njegovo asketsko okrasje. Prežet je z žalostjo, trpljenjem, izdajo, nečlovečnostjo. S simbolom človekove želje po nadvladi, moči. Kako zelo sebični smo ljudje, kako nečloveški, da smo zmožni tako okrutnega dejanja, kot je tisto, ki smo ga storili Jezusu? Boli. Boli vse nas.

Čeprav ima veliki petek noto žalovanja, ne smemo spregledati, da imata svoj smisel tudi veselje in upanje. Pričakovanje odrešenja in vstajenja. Tudi na ta dan naj bi, tako kot na cvetno nedeljo, prevladovala misel na Kristusovo zmago. To kaže tudi rdeča mučeniška barva, ki jo uporabljamo pri bogoslužju in spominja na zmago, zaradi katere ima mučeništvo svoj pomen. Jezus je učencem povedal, da bo tretji dan vstal. To je tisto, česar se lahko veselimo. Jezus nam je odvzel bremena naših grehov in s svojim vstajenjem premagal smrt.

Na začetku obredov velikega petka duhovnik pred oltarjem leže na obraz in tiho moli. Vsi mu kleče sledimo v tihi molitvi. Zatem prisluhnemo Božji besedi. Besedno bogoslužje s poročilom o Kristusovem trpljenju oz. pasijon iz Janezovega evangelija v nas vzbuja vse drugo kot pa malodušje. Slovesno razkrivanje križa z besedami »Glejte, les križa, na katerem je Zveličanje sveta viselo!« in čaščenje križa nas spomnita na našo majhnost pred Bogom. Častimo ga v znamenje hvaležnosti in spoštovanja.

Proti križu stopam s težkimi koraki in temo v srcu. Poljubim rane, se kesam. Želim si, da ljudje ne bi bili takšni, kot smo, da bi lahko odrešenje prišlo na drugačen, manj krut način. Rada bi spremenila Jezusovo smrt. Rada bi, a je nočem. Nočem, ker je dokaz Jezusove in Očetove ljubezni, ki je neizmerna, nam nedoumljiva. Ljubezni do nas ljudi, ki si je s svojimi dejanji nismo zaslužili. A je. Tukaj je, med nami. Daje nam upanje in nam je opora.

Ob koncu je obhajilni obred. Ta dan sveto obhajilo še toliko bolj pomeni združitev s trpečim in umrlim Kristusom. Pridružujemo se mu v njegovih najtežjih trenutkih in kažemo pripravljenost vsak dan vzeti svoj križ na svoje rame, kot je to prvi storil On, ki nam daje moč. Besede prejšnjega dne: “To je moje telo … to je moja kri … za vas” so dosegle dokončno izpolnitev. Duhovnik že posvečene hostije, ki jih prinese iz ječe, kamor jih je odnesel na veliki četrtek, po zaključku obreda odnese na novo mesto, tokrat v Božji grob.

Zdi se mi, da je eden najmočnejših stavkov, ki jih slišimo pri branju pasijona na veliki petek, Jezusov vzklik: »Žejen sem!« Jezus ga izreče v trenutku, ko je njegovo dostojanstvo najbolj ranjeno, ko ga vsi zapustijo. Zdi se, da ga je zapustil celo njegov Oče. Vzklik bolečine in obupa. Žeja po bližini, ko ni ob njem nikogar več. Ostane sam s svojo bolečino.Prav zaradi tega njegovega dejanja ljubezni mi nismo nikoli sami. Vedno je ob nas Jezus, ki je križev pot že pretrpel in ga trpi vedno znova. Za nas. Lajša naše bolečine in nosi naše križe. Hvaležna sem. Neskončno sem hvaležna za ta dar.

Petra Skubic
Preberite več o avtorju

Viri slik:

• Don McCullough via Foter.com / CC BY-NC
• Lawrence OP via Foter.com / CC BY-NC-ND