Velika sobota (2. del)

Velikonočna vigilija – »S svojo smrtjo je premagal smrt!«

 

»Kristus je vstal od mrtvih,
s svojo smrtjo je premagal smrt
in mrtvim dal življenje.«

(Bizantinska liturgija, velikonočni tropar)

Velika noč za nas ne more biti le folklora barvanja pirhov in trobljenje pihalnih godb na vstajenjsko jutro. Vmes se – kar obhajamo pri velikonočni vigiliji – zgodi ključni dogodek, ki popolnoma spremeni vse, kar obstaja, in najgloblje zaznamuje naše življenje: Kristus premaga smrt in tudi nas popelje iz smrti v življenje.

Stavek, ki ga pogosto slišimo, a smo ga že tako navajeni, da nam gre večkrat mimo srca. Pa vendar ta Kristusov prehod iz smrti v življenje ni le »najdaljša maša v letu«, temveč lahko in mora tudi za nas postati prehod iz teme v Luč, ki jo slavimo pri velikonočni vigiliji.

»Če pa Kristus ni vstal, potem je prazna vaša vera. Če imamo samo v tem življenju upanje v Kristusa, smo od vseh ljudi najnesrečnejši. Toda Kristus je vstal od mrtvih!« (1 Kor 15,14.19-20) Zame osebno je velikonočna vigilija res tisti najlepši dogodek leta, saj se, kadarkoli mi je težko, vračam k tej skrivnosti, da Kristus pušča za seboj smrt in nam podarja bližino in življenje.

1. »Tisti, ki ste se postili in tisti, ki ste zaničevali post, razveselite se!«

Pravoslavna pashalna (velikonočna) liturgija vsebuje tudi pridigo sv. Janeza Krizostoma (+ 407), ki je ena izmed najlepših ubeseditev velikonočne skrivnosti in veselja, ki ga podarja Bog vsem ljudem: »Zatorej pridite vsi v veselje našega Gospoda ter, najsi ste prvi ali zadnji, prejmite nagrado. Bogati in revni, eni z drugimi, plešite od veselja! Asketi in malomarni, praznujte ta dan! Tisti, ki ste se postili in tisti, ki ste zaničevali post, razveselite se!« Velikonočna vigilija obhaja skrivnost Kristusove zmage za vse. Govori o skrivnosti Božje prelivajoče se dobrote; Bog se nam podarja ne glede na naše zasluge, da obogati in nahrani naše življenje s seboj pri evharistiji, kot dodaja Krizostom: »Miza je obložena, obilno praznujte vsi! Tele je tolsto, naj nihče ne odide lačen! Vsi bodite deležni praznika vere.«

Post ni namenjen sámodokazovanju, kar nam ljudem vedno spodleti, temveč ponižnemu sprejetju Božje dobrote, ki nas pozna takšne, kakršni smo. Bog podarja svojo bližino in veselje vsem. To lepo izrazi Andrej Kretski (+ ok. 730): »Ne zahtevaj od mene sadov spreobrnjenja, kakršni se spodobijo, kajti zmanjkalo mi je moči. Podari mi srce, ki je vselej strto, in duhovno uboštvo.« S takim srcem pristopimo letos k obhajanju velikonočne vigilije, ki je središče liturgičnega leta.

2. »Da rešiš sužnja, si daroval Sina.«

Liturgija vigilije je najbogatejša, saj govori o največji krščanski skrivnosti, ki pa ima svoje korenine že v osrednjem dogodku Stare zaveze, izhodu iz egipčanske sužnosti, kot to opeva tudi Velikonočna hvalnica: »To je noč, ko si naše očete, Izraelove sinove, nekdaj iz Egipta izpeljal in jim skozi Rdeče morje dal iti kakor po suhi poti … O kako nas v svojem usmiljenju ceniš. O kako nedoumljiva je tvoja ljubezen: da rešiš sužnja, si daroval Sina.«

Tudi sam obred spominja na ta prehod iz smrti v življenje; začne se zunaj cerkve v temi ob ognju, od katerega se prižge velikonočna sveča – simbol Kristusove zmage nad temo – ki se potem v procesiji prinese v cerkev (kot prehod čez Rdeče morje, od zahoda proti vzhodu), da razsvetli vse kotičke cerkve in po zaključenem postu se zopet zasliši zmagoslavni vzklik: Aleluja! Poslušamo sedem starozaveznih beril, ki vse od stvarjenja preko rešitve iz sužnosti pa do prerokov povzemajo zgodovino priprave na Kristusov prihod. Vigilija je že od začetkov krščanstva tudi čas sprejema novokrščencev (katehumenov), zato sledi tudi obred krsta oz. vsaj obnovitve naših krstnih obljub, kar je v bistvu konkretizacija prehoda Izraelcev in Kristusovega prehoda iz smrti v Božje življenje.

»Ta sveta velika noč preganja zlobo, izmiva krivdo, vrača grešnim nedolžnost in žalostnim veselje, preganja sovraštvo, prinaša slogo in uklanja vladarstva,« poje hvalnica o tej noči, ki z močno simboliko vključuje vse naše življenje. Noč, ki dobro pozna temino našega življenja, a vanjo prinese Luč. Noč, v kateri zgorijo drva naših grehov v blagoslovljenem ognju pred sámo vigilijo, da lahko čist Kristusov ogenj ogreje naše duše. Noč, katera skrije in posuši cvetlice naših nepravilnih navezanosti na vidni materialni svet in jih spremeni v dišeče kadilo, ki je kot Kristus, skoraj nevidno, a vendar napolni ves prostor. Noč, v kateri ves naš trud in prizadevanja za dobro postanejo delo marljivih čebel, ki pripravijo vosek za velikonočno svečo, da lahko pride Kristus in iz tega napravi orodje svetlobe za naše bližnje. Noč, v kateri smo zaradi Kristusove daritvi iz ljubezni postali sinovi Boga in nismo več sužnji.

3. Vigilija pomeni biti buden

Vsi poznamo občutek, ko nam oči vleče skupaj in smo tako zaspani, da samo pademo v posteljo. A vsi poznamo tudi občutek, ko zvečer »kinkamo« pred televizorjem, študiramo pozno v noč ob knjigi ali pa s čašo v roki na silvestrski večer pričakujemo obrat koledarja. Velikonočna vigilija/bdenje je nekaj popolnoma drugega. Noč ima svojo moč, pravijo, saj kdor ne pozna teme in hlada noči, tudi ne ceni zarje novega jutra in toplih žarkov vzhajajočega sonca.

Naj bo letos velikonočna vigilija zate nekaj posebnega. Pojdi k liturgiji vigilije, čuj pri sv. maši, bodi buden. Napni srce in čute: naj te prevzame naraščajoča luč, naj ti vonj kadila vzbudi molitev, naj te petje ponese k nebeški liturgiji. Naj ti srce ogreje Bog Oče, ki zate prepušča najdražje, kar ima – svojega ljubljenega Sina – da zgori v ognju; vse zato, da bi razsvetlil in ogrel tebe! V tej noči se odvija vsa drama Kristusovega in našega življenja, ki spreminja noč v jutro, temo v dan, žalost v veselje, osamljenost v bližino. Noč, v kateri se splača bedeti in prositi Kristusa, da spremeni naše življenje. Kdo si ne bi želel biti del tega?

Jan Dominik Bogataj
Preberite več o avtorju