Jezusovi prsti

Mesec oktober je tisti mesec leta, ki je zaznamovan z oživitvijo predavalnic, prvimi preizkusi znanja v srednji šoli, »krompirjevimi počitnicami« ter tudi molitvijo rožnega venca in še čim, kar prinese bolj ali manj vsakdanji ritem življenja. V Cerkvi na Slovenskem pa se zgodi še nekaj, kar presega ta običajni ritem. Škofje posvetijo diakone. Letos se diakonskih posvečenj veselimo v Murski Soboti, Celju, Ljubljani, Novem mestu, Kopru in v nekaterih redovnih skupnostih.

Beseda diakon zveni tuje in nepoznano. Pogosto je podobno nepoznano tudi poslanstvo, ki ga diakon opravlja. Besedo diakon lahko iz grškega izvirnika prevajamo s služabnik. Sama beseda skriva v sebi tudi opis poslanstva diakona, ta je tisti, ki služi Bogu in njegovi Cerkvi – sočloveku. Diakoni so imeli vse od apostolskih časov v Cerkvi odgovorno nalogo. Prvih sedem diakonov je apostolom odvzelo breme, ki je omejevalo njihovo osnovno poslanstvo in tako pomagalo pri »širjenju Božje besede« (Apd 6,1-7). Sedmeri diakoni so bili postavljeni, da bi bili Jezusovi prsti, tisti, ki sprejemajo in držijo, dobrotno delijo in spuščajo, spremljajo in božajo ter spodbujajo in trepljajo. Prsti, ki so pogosto »v prvi bojni postavi« (prvi mučenec prihaja iz vrst diakonov – sv. Štefan) in oprimejo bilko, ki se je skoraj ne da oprijeti. Prsti, odločilno povezani z dlanjo, ki je duhovništvo, in ostalim delom roke, ki je škofovstvo.

Diakonska služba je prva stopnja zakramenta svetega reda, druga je mašniška in tretja škofovska. Cerkev pozna dve vrsti diakonov, tiste, ki prejmejo diakonsko posvečenje v pripravi na službo duhovnika/mašnika (pri nas običajno ravno v oktobru) in sprejmejo celibat tj. neporočenost, ter one, ki sprejmejo diakonsko posvečenje kot samostojno službo in postanejo stalni diakoni. To so poročeni možje, ki se darujejo tako svoji družini kot tudi Cerkvi. Diakoni lahko krščujejo, delijo sv. obhajilo pri maši in prinašajo sv. obhajilo bolnikom, vodijo bogoslužja Božje besede in pridigajo, poročajo, vodijo pogrebe in blagoslove oseb ter stvari. Hkrati obljubijo molitev brevirja [1] – osrednje molitve Cerkve.

Kaj naj le nekaj dni po posvečenjih zaželimo novim diakonom, ki se pripravljajo na duhovništvo in kaj stalnim diakonom?

Najprej to, da naj bodo Jezusovi prsti, izvirni v načinih oprijemanja Božje besede in dajanja le-te drugim. Besede ne bodo sposobni dajati soljudem, če sami ne bodo zakoreninjeni vanjo, zato naj bodo sklenjeni v molitvi. Naj bo njihova osnovna, prva in zadnja drža, drža molitve. Naj se ne bojijo biti spretni in izvirni pri podajanju Besede ljudem, naj pogumno prijemajo za kljuke, za katere ne prijema noben drug del Cerkve. Pregnetejo naj tisto, kar se zdi strjeno, in pustijo, da bodo iz njih dobrine prekomerno polzele k ubogim.

Stalnim diakonom želim, da bi bili zaupniki in modri sopotniki svojim »dlanem«, duhovnikom, s katerimi sodelujejo. Teološko izobraženi, hkrati pa povsem vpeti v ritem zakonskega, starševskega, poslovnega in še kakšnega življenja, naj odkrito spregovorijo z duhovniki. Vabim jih, da duhovnikom predstavijo tiste vidike sodobnega življenja, ki jih duhovniki zaradi lastnega načina življenja ne morejo videti. Želim jim, da bi bili tam, kjer duhovniki ne morejo biti in da bi bili najprej zgled zakonca in očeta ter s tem pomagali, da Cerkev ne bi bila poženščena. Njihovim družinam želim, da bi prve občutile diakonsko službo, da bi jo občutila družinska molitev, družinsko praznovanje in odnosi. Najbolj pa jim želim, da bi bili Jezusovi prsti, da bi branili dlani in jih hkrati izzivali, da bi bili pripravljeni z duhovniki zgolj klepetati ali načrtovati prihodnje delo, ter da bi ostali Jezusovi prsti – diakoni  in ne postajali » na pol duhovniki«.

Novoposvečenim diakonom, ki se pripravljajo na duhovništvo, iskreno želim, da bi bili več kot »liturgični okrasek« ter da bi sami sebi dovolili, da jih oblikujejo družine, ki jih bodo srečali, ter se dotaknejo njihovih življenj, njihovih radosti in bolečin. To jim bo prišlo še kako prav. Želim jim, da bi bili v začetniški vihravosti polni novih načinov prijemanja, trkanja in dajanja. Prijemajo naj in se posvečajo tistim v Cerkvi, ki so najbolj nerazumljeni. Vabim jih, da se posvečajo staršem, ki nimajo časa; zakonom, ki razpadajo; mladim, ki se za boljšo prihodnost izseljujejo iz domovine in  ostarelim, ki so osamljeni in sprejeti le še v cerkvi ob molitvi rožnega venca. Želim jim, da bi trkali na vrata mladih, a ne kot učitelji verouka, marveč kot starejši bratje in   sodelovali s prostovoljci Slovenske karitas ter materialno pomoč, ki jo ti dajejo, povezovali z Njegovim oltarjem.  Najbolj pa njim in nam želim, da se razrastejo ter iz prstov postanejo vsa dlan in nas ob sv. Petru in Pavlu blagoslovijo kot novomašniki.

Klemen Gartner
Preberite več o avtorju

[1] To molitev imenujemo tudi Molitveno bogoslužje ali Liturgija psalmov.  Osrednji del molitve so psalmi skupaj z drugimi svetopisemskimi besedili. Molitev je razdeljena na več delov, ki se molijo ob različnih urah v dnevu. Vabi k slavljenju Boga in hkrati k črpanju moči za življenje iz Božje besede.