Upaj si sprejeti!

Če bi ljudi spraševali, kateri je njihov najljubši praznik, bi večina verjetno rekla, da je to božič. In res je vzdušje božičnega časa neverjetno nabito, polno topline in miru. Prav tega še kako primanjkuje v našem svetu, zato s še toliko večjim veseljem pričakujemo božič. V zadnjih dneh se večkrat sprašujem o tem veselju, pričakovanju, praznovanju, o božičnem vzdušju … Ljubljana je namreč pred kratkim zasvetila v soju praznične okrasitve in pod mojim oknom ter povsod po centru se sprehajajo množice ljudi, ki iščejo veselje, ki iščejo božično vzdušje, ki želijo miru in topline. Ob pogledu na vse to, vedno bolj ugotavljam, kako vse žareče okrasje in glasno dogajanje v sebi v resnici ne nosi nobenega miru in sreče. Ustvarja videz veselja in praznovanja, znotraj pa ljudi pušča prazne.

Mnogi to še kako dobro čutijo, a si tega ne upajo priznati. Zato je to prva točka, kjer se moramo srečati s klicem: Upaj si! Upaj si priznati, da te zunanjost pušča praznega. Če zunanjost nima vsebine, nas ne more nagovoriti in nam prinesti tako iskanega miru. In nato si upaj narediti korak proti resnični sreči, ki jo v sebi nosi božično sporočilo.

Ob tem se zazrimo v Marijo, ki je do božiča v središču pozornosti. V svojih dejanjih je še kako aktivna, če pa se osredotočimo na bistveno dogajanje, ki je prihod Boga na svet, ugotovimo, da je Marijino poslanstvo to, da dovoli Bogu delovati v njej. To naj bo vodilo na naši adventni poti. Boga moramo iskati in mu iti naproti z dobrimi deli, z odpovedjo in molitvijo, hkrati pa se zavedajmo, da v resnici Bog išče nas in da je glavno dogajanje adventa prihajanje Boga k nam.

Marija si je upala odgovoriti na Božji klic. Upala se je dati Bogu na razpolago. Upala si je postati Mati Božjega Sina. Vendar tega ni počela iz lastnih moči. Že pred spočetjem jo je Bog izbral in jo ob spočetju obdaril z milostjo brezmadežnosti. Očetovsko je skrbel zanjo in ji dajal moč, da je izpolnila svoje poslanstvo.

Bog kliče tudi nas in nam daje poslanstvo. Spodbuja nas, da bi si tudi mi upali odpreti srce zanj in za bližnje. Da bi si upali s svojim življenjem pričevati zanj. In kot Mariji tudi nam daje vse, kar potrebujemo za izvrševanje tega poslanstva. Vse nas je poznal, še preden nas je ustvaril, in nas spremlja s svojo očetovsko ljubeznijo. Upajmo si ga sprejeti in njegovo ljubezen ponesti v svet.

Naj letošnji advent ne bo iskanje trenutkov zabave, ampak sprejemanje Boga v naše življenje, da ga bomo za božič s prenovljeno ljubeznijo sprejeli v jaslicah in se ga oklenili v svojem srcu. Naše zunanje praznovanje pa bo tako resnično znamenje notranjega miru, topline in ljubezni.

Blaž Zorko
Preberite več o avtorju