Greš na romanje? – Zakaj pa ne!

Dandanes so izleti in potovanja zelo priljubljen način preživljanja dopusta, počitnic, prostega časa. Seveda, kdo pa ne bi želel malo zamenjati okolja, obiskati novih krajev, se spočiti v svojem najljubšem okolju … Z današnjimi prometnimi povezavami to res ni noben problem. Sedeš v avto, avtobus, na vlak ali letalo … in že drviš želenemu cilju naproti. Če na našem izletu obiščemo še kakšno romarsko središče, pa rečemo tudi, da smo na romanju.

Toda je res vsak izlet na verski kraj že romanje? Je morda za romanje važna razdalja, ki jo opravimo, ali način, kako potujemo? In konec koncev, je to sploh važno?

Veliko religij nosi v svojem izročilu prakso romanja. Po postavitvi templja so Judje vsako leto za tri največje praznike poromali v Jeruzalem in ga obiskali tempelj. Na poti so prepevali romarske psalme, vsak pa je v tempelj prinesel tudi svoj dar.

Prvo romarsko središče krščanstva je bila Sveta dežela, saj so ljudje želeli obiskati kraje, kjer je živel in deloval učlovečeni Bog. Seveda se pomen teh krajev do danes ni nič zmanjšal. Za katoliške kristjane je bil (in je) pomemben romarski kraj tudi Rim, kjer sta z mučeništvom svoje življenje zaključila prvaka apostolov sv. Peter in Pavel. Obisk njunih grobov in grobov mnogih drugih zgodnjekrščanskih mučencev zagotovo daje zagon naši veri. Kot tretje veliko romarsko središče Evrope pa se je uveljavil Santiago de Compostela v Španiji in tudi ta romarska pot je priljubljena še danes. Omeniti velja vsaj še kraje Marijinih prikazanj, kamor prav tako romajo množice vernikov.

Na romanja so ljudje hodili z različnimi nameni. Lahko si predstavljamo, da zaradi dolgih razdalj in različnih nevšečnosti na poti, romanje ni bilo enostavno. Zato so romarji zagotovo dobro vedeli, zakaj se odpravljajo na pot. Šli so z željo, da bi na svetih krajih na globlji način začutili in doživeli Boga, romali so z različnimi prošnjami ali zahvalami, pogosta so bila tudi spokorna romanja. Pomemben ni bil samo kraj, kamor so šli, ampak je bila milostna tudi sama pot, ko so bili sami s seboj in z Bogom ter doživljali napor poti in ga darovali Bogu. Ker mnogi niso mogli opraviti dolge poti, so se sčasoma razvili tudi drugi romarski kraji, ki so ljudem omogočili v domačih krajih doživeti romarsko izkušnjo. Namen in značaj romanja pa je ostal enak.

V današnjem času se je vidik romanja kot poti večinoma izgubil. Ostal je le še obisk svetega kraja. Način romanja dejansko ni pomemben (je pa lepo, če gremo vsaj malo peš), pa tudi razdalja ne (lahko romamo v sosednjo župnijo). Zato je toliko bolj pomembno, da že pred samim odhodom premislimo, zakaj se na ta kraj sploh odpravljamo. Če gremo iz radovednost in želje po spoznavanju novih krajev, to ni romanje, ampak turistični ogled. S tem sicer ni nič narobe, je pa prav, da se kristjan od časa do časa v romarski kraj odpravi tudi na romanje. Takrat je primerno, da se na romanje pripravimo, izberemo namen in obudimo željo Bogu darovati vse nevšečnosti, ki jih bomo doživeli na poti. Samo romanje pa višek doseže v molitvi in sveti maši na romarskem kraju. Lepo je, če si tam lahko vzamemo čas, da v miru in tišini doživimo Božjo navzočnost in s kraja odidemo notranje okrepljeni.

V ekipi #deliJezusa smo se tako odločili, da srečanje vseh, ki ste kakorkoli prišli v stik z našimi akcijami, združimo z obiskom in molitvijo na romarskem kraju. Kot veste se odpravljamo na Staro Goro nad Čedadom. Več o samem kraju pa v prihodnjem prispevku.

Blaž Zorko
Preberite več o avtorju

PS: Če še niste, si na koledarju hitro označite, da greste 8. 2. na romanje. ?