Da bi hodili za Jezusom, se je potrebno premikati, duša se ne sme usesti. Današnji evangeljski odlomek pripoveduje o hromem, katerega so skozi odprtino v strehi spustili v hišo, kjer je bil Jezus. Če je vera resnična, vedno zaobjema tveganje, vendar pa obenem podari pravo upanje.

Ljudje so Jezusu sledili bodisi zaradi zanimanja ali zaradi tolažilnih besed. Četudi čistost namena ni povsem popolna, je vseeno pomembno hoditi za Jezusom.

Pa vendar je Gospod pustil, da so vsi hodili za njim. Vedel je namreč, da smo vsi grešniki. Največji problem torej niso bili tisti, ki so hodili za njim, temveč tisti, ki so ostajali pri miru: Nepremični! Tisti, ki so bili ob robu poti in so opazovali. Sedeli so, prav zares so se usedli. Tam so sedeli nekateri pismouki, ki niso hodili za njim, a so opazovali. Bili so tam in nikoli niso tvegali. Imeli so se za čiste in niso se vmešavali. So le sodili. In njihove sodbe so bile težke. V svojih srcih so mislili, da so bili ljudje nevedni ter praznoverni. Kolikokrat tudi nam, ko vidimo pobožnost preprostih ljudi, pride na misel isti klerikalizem, ki Cerkvi stori veliko slabega.

Vsi tisti ljudje, ki so hodili za njim, so tvegali, da bi ga srečali, da bi našli tisto, kar so hoteli. Tisti iz današnjega evangeljskega odlomka, ki so naredili odprtino v strehi, so tvegali. Gospodar tiste hiše bi jih lahko tožil, lahko bi jih peljal pred sodnika in zahteval, da plačajo: Tvegali so, toda hoteli so priti k Jezusu.

Hoditi za Jezusom ni enostavno, vendar pa je lepo. Vedno je potrebno tvegati. Pogosto se tudi osmešimo. Toda najde se tisto, kar resnično šteje: odpuščeni so ti grehi. Za milostjo, za katero prosimo – zdravje ali rešitev kakšnega problema ali karkoli drugega – je namreč želja, da bi bili ozdravljeni v duši, da bi nam bilo odpuščeno. Vsi vemo, da smo grešniki. Zato hodimo za Jezusom, da bi ga srečali. In tako tvegamo.

Vprašajmo se: Tvegam ali hodim za Jezusom zmeraj v skladu s pravili ‘zavarovalnice’? Če smo vedno zaskrbljeni, česa vse ne smemo storiti, ne hodimo za Jezusom. Na ta način se usedemo, kakor tisti, ki so sodili. Hoditi za Jezusom, ker nekaj potrebujemo, hoditi tako, da tvegamo: to pomeni hoditi za njim z vero, izročiti se mu, zaupati mu. S to vero v njegovo osebo so tisti ljudje iz današnjega evangeljskega odlomka naredili odprtino v strehi in spustili nosila s hromim pred Jezusa, da bi ga lahko ozdravil.

 

Zaupam v Jezusa, izročam svoje življenje Jezusu? Sem na poti za Jezusom, tudi če sem včasih smešen? Ali sedim in gledam, kaj delajo drugi, opazujem življenje; ali sedim z dušo, ki se je usedla – tako rekoč – z dušo, ki je zaprta zaradi zagrenjenosti in odsotnosti upanja? Vsakdo izmed nas si danes lahko zastavi ta vprašanja.

Ervin Mozetič