Hoditi za Jezusom ni neka ideja, ampak pomeni biti nenehno doma. Ta dom je Cerkev, kamor Kristus vedno privede nazaj, tudi tiste, ki so se oddaljili.

Ves tisti nered, celotna razprava se konča v enem dejanju: Jezus se skloni in ovco dvigne, jo da na rame. To dejanje nam daje misliti. Kadar Jezus ozdravi, kadar gre med ljudi in neko osebo ozdravi, je nikoli ne pusti same. Ni čarovnik, vrač, zdravilec, ki pride, ozdravi in gre. Vsakogar vrne nazaj na njegovo mesto, kar je čudovito Gospodovo dejanje. Jezus nas vedno pripelje nazaj domov, nikoli nas ne pusti same na poti. V evangeliju najdemo polno teh dejanj: Lazarjevo obujenje; življenje, podarjeno Jairjevi hčerki ali vdovinemu sinu; pa tudi izgubljena ovca, ki jo pripelje nazaj v stajo; ali žena, ki izgubi in ponovno najde drahmo.

Kajti Jezus ni prišel iz nebes sam, je Sin nekega ljudstva. Jezus je obljuba, dana ljudstvu, in njegova identiteta je tudi pripadnost tistemu ljudstvu, ki od Abrahama dalje hodi nasproti obljubi. Ta Jezusova dejanja pa nas učijo, da nas vsaka ozdravitev, vsako odpuščanje vedno pripelje nazaj k našemu ljudstvu, ki je Cerkev. Jezus vedno odpusti in njegova dejanja postanejo tudi revolucionarna ali nerazložljiva, kadar njegovo odpuščanje doseže koga, ki se je preveč oddaljil, kot na primer cestninar Matej ali njegov kolega Zahej. Poleg tega Jezusa ni mogoče razumeti brez Božjega ljudstva. Ljubiti Kristusa brez Cerkve je absurdno; enako poslušati Kristusa, ne pa Cerkve, ali hoditi za Kristusom na robu Cerkve. Papež Pavel VI. je poudarjal, da sta Kristus in Cerkev združena. Vsakič, ko Kristus pokliče neko osebo, jo pripelje v Cerkev.

Ta dejanja Jezusove velike nežnosti nam dajejo razumeti, da naš nauk, ali če rečemo naša hoja za Kristusom, ni neka ideja, ampak pomeni biti nenehno doma. Če nekdo odide zdoma zaradi greha, zmote, je rešitev, vrniti se z Jezusom nazaj domov v Cerkev. To so dejanja nežnosti. Enega po enega nas tako Gospod kliče v svoje ljudstvo, znotraj svoje družine, k naši materi, sveti Cerkvi.

Pa še nekaj je v današnjem evangeliju : Bog je vesel! Veselje Boga je v odpuščanju. To je veselje pastirja, ki najde svojo ovco; Tukaj je ves evangelij, vse krščanstvo. Vendar pa ne gre za čustvo. Ravno nasprotno, usmiljenje je resnična moč, ki lahko reši človeka in svet pred ‘rakom’, ki je greh, moralno zlo, duhovno zlo. Samo ljubezen lahko napolni praznine, negativne prepade, ki jih zlo odpira v srcu in zgodovini. Samo ljubezen lahko to naredi, in to je veselje Boga.

Ervin Mozetič