Papež Frančišek je lani napisal apostolsko spodbudo Veselite in radujte se, ki ni namenjena le duhovnikom in posvečenim osebam, ampak tudi zakoncem in vsem laikom.

Zakaj je svetost pomembna tema za zakonce

Na poročni dan mladoporočencema zaželimo različne stvari. Zelo neobičajno bi bilo, če bi jima zaželeli »veliko svetosti«. V resnici pa bi bila prav svetost najbolj primerna želja zanju, ker pomeni končno izpolnitev najglobljega hrepenenja. Svetost ni rezervirana samo za tiste, ki imajo herojske kreposti, ki se jim dogajajo čudeži, ampak je svetost (kot piše papež Frančišek v apostolski spodbudi Veselite in radujte se) nekaj zelo običajnega, uresničuje se v majhnih stvareh, ki jih iz dneva v dan delamo drug za drugega. Pomembno pa je, da se vprašamo, ali tisto, kar delamo, delamo z ljubeznijo, ali ne. Če delamo z ljubeznijo, je to že pot svetosti. Če pa ne delamo iz ljubezni, pa najbrž delamo iz nekih drugih interesov, iščemo neke koristi …

Za svetost je ključna ljubezen

Papež Frančišek v tej spodbudi dobesedno pravi, da svetost ni nič drugega, kot polnost živete ljubezni. Samo v ljubezni se naše življenje posvečuje, da postajamo vedno bolj podobni Kristusu. Mogoče se nam to ne zdi zanimivo, niti privlačno, problem je pa v tem, da ne poznamo Kristusa. O njem imamo polno zgrešenih in nepopolnih predstav. Če bi ga poznali, bi nam bil zanimiv, bi si želeli biti z njim in biti kakor on! Hudič nam prišepetava razne strahove, da če se boš preveč približal Bogu, te bo zadelo trpljenje, odpovedati se boš moral sreči … To ni res. Papež Frančišek zelo jasno pove, da nam hoče Bog dati vse, zahteva pa tudi vse! Želi nam dati življenje v polnosti, veselje, moč, svobodo, blagor. Jezus govori o blagrih, ne nalaga novih prepovedi in zapovedi!

Svetost ni nedosegljiva, če živiš »normalno«

Svetniki niso le tisti, ki so povzdignjeni na oltar. Še veliko več je takih, ki so za svetost zoreli v tihoti svojega vsakdana. Tudi danes je med nami veliko zakoncev in staršev, ki se iz dneva v dan žrtvujejo za otroke, ki svoje življenje izročajo v Božje roke. To delajo brez kake pompoznosti in ne iščejo pohvale … Mogoče niti ne vemo za njih, a preko takih se širi blagoslov tudi na druge, na vse nas. Včasih to opazimo šele potem, ko človeka ni več med nami. Tudi to je pot svetosti.

Svetost v konkretnem vsakdanjiku

Svetost ni v tem, da si nalagamo nova bremena in naloge. Bolj gre za to, da vsakodnevna opravila oblečemo v ljubezen. Vedno lahko dodam »ščepec ljubezni«, dejansko vsakemu opravilu. Ni nujno, da bi pri tem nekaj posebnega doživljal, a to delo je posvečeno in bo ostalo pred Bogom za večnost. Zelo pomembni pa so tudi drobni trenutki, ki jih posvetimo drug drugemu v družini. Kako je npr. dan drugačen, če se mož in žena zjutraj objameta in poljubita, preden odideta vsak v svojo službo. In ko se popoldan otrok vrača iz vrtca ali šole, da ga ne zasujemo najprej z vprašanji o testih in ocenah, ampak ga objamemo in ga vprašamo, kako je. Če si doma zvečer pred spanjem poleg poljuba damo še križ na čelo, je ves dan in vse, kar se je zgodilo, izročeno v Božje roke. To je močnejše sporočilo kot ena ura »pridiganja«, kaj vse ni tako, kot bi moralo biti.

Kaj pa svetost ni?

Papež Frančišek v spodbudi piše, da so tudi danes srca nekaterih kristjanov zavedena z zmotami, pa se tega niti ne zavedajo. Osnovna zmota je v tem, da si svetost lahko sam pridobim, da se hočem odrešiti sam. Danes je zelo popularno, da stalno delamo na sebi. Pot svetosti ni taka. Gre bolj za vprašanje, kaj lahko naredim, da bo Bog še bolj delal po meni. To vse prepogosto mešamo.

Papež imenuje dve zmoti. Prva je gnosticizem: prepričanje, da zmorem vse razumeti, spoznati Boga in njegove načrte, da lahko z razumom lahko vse razložimo. A potem ni več skrivnosti, ni več prostora za Božjo milost, za zaupanje. To je napuh. S takim človekom je težko živeti, ker ima za vse odgovor in ima vedno svoj prav. Druga stranpot, na katero papež opozarja, pa je pelagianizem: prepričanje, da zmorem svetost doseči z močjo lastne volje, s svojimi deli. Da sebi pripisujem dobra dela, da ne vidim več božjih posegov. Kar nam pa papež Frančišek kaže kot pravo pot k svetosti, pa so blagri. Vprašanje za zakonce je torej, kako lahko v luči blagrov živijo krščanski zakon.

Značilnosti svetosti

Papež Frančišek lepo razloži, kako lahko živimo vse blagre prav danes v naših vsakdanjih odnosih. Opozarja nas, da usmiljenje ni samo dejanje Boga, ampak merilo, kdo so njegovi pravi otroci. Na koncu bo merilo našega življenja predvsem to, kar storimo bližnjemu. Izmed značilnosti svetosti papež na prvem mestu omeni blagost, potrpežljivost. To je lastnost ponižnega človeka, ki je prizanesljiv do drugih, hoče v njih videti dobro in sebe ne postavlja v središče življenja. Do ponižnosti pa pridemo po ponižanjih. Če nisi sposoben prenesti ponižanja, nisi na poti svetosti, pravi papež.

Sovražniki svetosti v zakonu

Papež Frančišek govori tudi o tem, da moramo biti vedno pripravljeni na boj. Svetost ni za neodločne, mlačne in boječe. Imamo namreč sovražnika, ki noče, da bi spoznali Boga in živeli po njegovi volji. V bistvu so trije sovražniki: svet, oz. duh tega sveta, meso ali lastna krhkost in hudič. Zato moramo biti pripravljeni na skušnjave in opremljeni z »bojno opremo«, da jim ne podležemo, ko se pojavijo. Papež vidi v naši kulturi veliko pasti: nemirna tesnoba, negativnost, lagodnost, individualizem, lažne oblike duhovnosti, najhujša pa je duhovna izprijenost in slepota. Za zakon je huda nevarnost tudi dolgčas in ravnodušnost, ko med zakoncema ni več pravega zanimanja, veselja in medsebojne skrbi.

Odtujenost je velika grožnja zakonski sreči …

Zakonska pot svetosti je vedno v dvoje. Vsak človek ima sicer neko svoje poslanstvo, to je Očetov načrt, pravi papež. Noben svetnik ne zraste sam, v svetosti lahko rasteš samo skupaj z drugimi. Tvoje poslanstvo ni samo zate, ampak ti je dano za druge. Papež zelo lepo zapiše: »Nebesa naj ti naklonijo, da boš lahko spoznal, katero besedo, katero Jezusovo sporočilo želi Bog povedati svetu s tvojim življenjem. Dovoli, da te duh preoblikuje in prenovi, da bi se to uresničilo.« Vprašanje za vsakega od nas je, ali si to želim spoznati? To lažje odkrivamo, če smo povezani v zakonski skupini, ali kako drugače. Če slučajno v skupini ni prave rasti, je včasih dobro, da poiščemo drugo.

Pomen skupne molitve in razločevanja

Težave in skrbi veliko lažje prenašamo, če moliva skupaj. Pa še druge prosimo za molitev. To je nekaj najlepšega, če nas povezuje medsebojna molitev.

V zadnjem delu spodbude papež kar obširno spregovori o razločevanju: da se naučimo poslušati Boga, da znamo prisluhniti drugim ljudem, in da znamo razbrati tudi, kaj nam govori stvarstvo. Namen razločevanja ni, kako bi lahko še več dosegli ali kaj bi še naredili v tem življenju, ampak kako bi lahko bolje izpolnili poslanstvo, ki nam ga daje Bog.

On želi, da bi bili mi živo znamenje njegove ljubezni, njegove bližine. Če iščeš le svojo srečo, se ti ta vedno znova izmuzne. Če iščeš pot svetosti, pa ti Bog nakloni notranji mir, srečo, veselje. Zato danes veliko zakoncev trpi v odnosih, ker imata za merilo le drug drugega, kaj jima je všeč in kaj ne. Ko pa se uglasita na Boga, kaj je Njemu zares všeč, sta uglašena tudi med seboj. To zahteva nekaj vaje v poslušanju, predvsem pa v poznavanju Božje besede, ki jo resnici na ljubo bolj slabo poznamo.

Svetost torej ni v tem, da bi morali poleg vsega narediti še nekaj dodatnega za Boga. Preprosto vse to, kar že počnemo, posvetimo Bogu in bo to delo blagoslovljeno. Gre za zaupanje, da smo v Božjih rokah varni in da se smemo kot njegovi otroci spočiti v njegovem objemu, taki kot smo.

Luka Mavrič