Današnji evangelij nam spregovori, da je Janez Krstnik Elija, ki mora priti. Kaj to pomeni? Da pričuje s tako gorečnostjo kot je Elija. Torej velja tudi za nas. Poklicani smo k pričevanju, k temu, da pričujemo o luči, pa čeprav bomo zaradi tega zavrnjeni kot tisti, o katerem pričujemo. S čim naj pričujemo, pa nam je verjetno že jasno: s ponižnostjo, skromnostjo, darovanjsko ljubeznijo, pozornostjo za stisko bližnjega, zmernostjo, krotkostjo, marljivostjo in iskrenostjo. Naj vam nanizam nekaj preprostih primerov, kako pričevati:

S ponižnostjo. Namesto, da se v napuhu in varnosti umaknemo v svoj svet, raje pomislimo na svojo nepopolnost in delimo svoje doživljanje s svojimi najbližjimi. Naj nas drugi ne ogroža, naj ga ne sodimo, ampak v ponižnosti delimo z njim svojo ogroženost in svoje rane.

S skromnostjo. Namesto, da se v lakomnosti spogledujemo z vsem, kar bi še imeli, si priznajmo, da imamo vsega dovolj. Bodimo veseli tega, kar imamo in se veselimo drobnih stvari. Ne zapravljajmo!

Z darovanjsko ljubeznijo. Z željo po darovanju presezimo iskanje občutkov potešenosti. Premislimo, kolikokrat se drugega iskreno veselimo in ga razveseljujemo, ne da bi hoteli od njega ‘užitek, ki nam pripada’.

S pozornostjo za stisko bližnjega. Namesto užaljenosti, da nimamo vsega tega, kar ima nekdo poleg nas, si priznajmo, da imamo vsaj nečesa toliko, da lahko delimo z drugim. Zamislimo se in tisto delimo z drugim, ki je v pomanjkanju.

Z zmernostjo. Prazniki mnogim izpraznijo žepe. Mar ne bi letos raje pričevali z zmernostjo in se umirili.

S krotkostjo. Namesto, da se že sedaj jezimo, ker za praznike ne bo vse tako, kot si želimo, zaupajmo najbližjim, kako nas je strah praznovanja in kako nas je strah biti skupaj. Skupaj iščimo jezik krotkega sobivanja.

Z marljivostjo. Namesto, da v lenobi ždimo vsak v svojem kotu, naredimo v naših odnosih red. Vsak dan se pogovorimo o tem, kje smo in kaj se nam dogaja ter se v molitvi izročimo Bogu.

Z iskrenostjo. Namesto, da se skrivamo v lažni popolnosti in za raznimi fasadami, si odkrito poglejmo v oči.   To bo prvo pričevanje, prihod luči v našo sivo vsakdanjost. Če bomo pričevali v najožjem krogu, bo mogoče pričevanje prenesti tudi na naša delovna mesta in v družbo, ki nas obdaja. Naše prizadevanje bo Bog zagotovo blagoslovil s svojim prihodom. Pogumno na delo torej!

Ervin Mozetič