Tudi v vajinem zakonu Jezus išče prostor, kjer se želi roditi. Da bi zmogla pripraviti prostor za Njegovo rojstvo v vajinem odnosu, si lahko pomagata tudi s spodnjo katehezo, o kateri se pogovorita sama, ali v zakonski skupini:

Napoved Jezusovega rojstva (Lk 1,34-38)

Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

Ko je Marija izrazila svojo privolitev, je Beseda postala meso in začela prebivati med nami. S tem pa se je poslanstvo Marijinega materinstva šele začelo. Vse življenje se je učila tega materinstva. Ko je na Kalvariji stala pod križem, je najbrž še manj razumela kot prej, a v srcu je še vedno ponavljala: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.«

Tudi Jezus je pred trpljenjem in smrtjo podobno molil k svojemu Očetu. Goreče ga je prosil, naj gre ta kelih trpljenja mimo njega, nato pa dodal, naj se zgodi Očetova volja.

To je pravzaprav bistvo vsake molitve. Kot Njegovi ljubljeni otroci zaupamo Očetu vse svoje prošnje, vse želje, naše skrbi in potrebe. Potem pa Ga prosimo, da bi zmogli sprejeti Njegovo voljo. Bog vedno odgovori na našo molitev. Morda ne ravno po naših predstavah, saj tudi Marije in Jezusa ni vedno uslišal. A vedno usliši tako, kot je najbolje za nas.

Po ljudeh, ki se mu kot Marija v polnosti izročijo in zaupajo, Bog lahko dela neverjetne stvari. Za vsakega ima svoje poslanstvo. Na tako povabilo je pomladi 1847 Magdalena Gornik kot enajstletno dekle dejalo svoj »Zgodi se!«, ko je imela prvo videnje Device Marije. Prikazala se ji je na njivi zunaj domače vasi Janeži. »Neznana žena« se ji je predstavila kot Jezusova mati Marija in povabila Magdaleno, naj se Jezusu zahvali za vse dobrote, ki jih ljudje od njega prejemajo, in mu daruje tudi vse svoje delo. Sledilo je skoraj enoletno očiščevalno trpljenje od adventa 1847 do avgusta 1848, ki je bilo priprava na Magdalenino življenjsko poslanstvo: trpeti in zadoščevati Jezusu za grehe ljudi in jih spodbujati k spreobrnitvi in pokori. To poslanstvo je Magdalena sprejela z odprtim srcem in popolno predanostjo. V zamaknjenju, ki ga je Magdalena Gornik kot trinajstletno dekle doživela v petek, 11. avgusta 1848, na svojem domu, ji je bilo rečeno, da bo morala hoditi po strmi, ozki in trnjevi poti, če hoče priti v nebesa. Jezus jo je povabil, naj skupaj z njim zadoščuje za grehe človeštva. Na Božjo ponudbo je preprosto in brez pomislekov odgovorila: »Rada, rada bom šla po tej poti.« Njen odgovor je bil popoln in brezpogojen. Od takrat je imela zamaknjenja vsak dan. Za ta odgovor jo je njen Ljubi prej prečistil s skoraj enoletno boleznijo, za katero zdravniki niso našli pravega vzroka. Za sedem let je bila potem hroma od pasu navzdol. Prenehala je uživati telesno hrano in živela le od svetega obhajila in nadnaravne jedi v obliki in velikosti graha. Višek njene daritve je bilo podoživljanje Kristusovega trpljenja v svetem tridnevju velikega tedna, ko je po lastni izpovedi in pripovedovanju navzočih prič trpela neznosne bolečine, vendar vedno popolnoma vdano in iz ljubezni do Jezusa.[1]

Če kdo, se je Magdalena zavedala zveličavne vrednosti trpljenja in bolečine. Gospod ne pričakuje od nas, da bi iskali trpljenje in si ga sami nalagali, zatrjuje Magdalena. »Zadostuje, da voljno prenašamo to, kar nam pošlje Bog. Ko pa Bog dopusti trpljenje, ga je potrebno sprejeti in v potrpežljivosti prenašati, ker le tako prinaša notranje veselje in mir. Obenem pa Gospod s trpljenjem očiščuje srce, da lahko (p)ostane odprto za Božjo ljubezen in navdihe Svetega Duha. Kristus je dal našemu trpljenju novo, odrešenjsko vlogo, ker ga je združil s svojim trpljenjem. Zato se trpljenja ni potrebno bati. Kakor je On ljubeče sprejel križ, na katerem je visela teža vsega sveta, tako želi tudi za nas, da sprejmemo tisto malo, kar nam pošlje. On namreč ve za vsako naše trpljenje in želi samo to, da ga z ljubeznijo sprejmemo od Njega in Mu ga darujemo.«[2]

Pričevanje: Najina izkušnja[3]

Kot mlad zaljubljen par se najbrž nisva kaj dosti razlikovala od ostalih zaljubljencev, ki so začeli stremeti v skupno prihodnost. Želela sva se poročiti, ustvariti skupen dom, imeti otroke … in živeti polno življenje.

Po dobrem letu zakona sva sklenila, da se odpreva za življenje. Minil je mesec, dva, trije … Minilo je leto, a življenja, za katerega sva se odločila, ni in ni bilo. Hm, torej ne gre vse tako gladko, kot sva si predstavljala? Sva torej midva tista v vrsti statistike, ki pravi, da določen odstotek ljudi ne more imeti otrok ali ima težave pri tem? Vprašanja so se vrstila in odpirala prihodnost v drugačni luči, kot sva si jo slikala pred poroko. Skozi neuresničeno željo po otrocih sva ugotovila, da nisva midva tista, ki odločava, ampak On. Midva sva orodje v Božjih rokah. Stvarnik pa je samo eden in odločitev o podarjanju življenja je njegova. Če ne bova mogla dobiti otrok po naravni poti, ne bova izsiljevala drugih poti, sva se odločila. Ta odločitev je dozorela na duhovnih vajah, kjer sva sprejela dejstvo, da mogoče ne bova nikoli imela otrok. Molila sva za milost, da bi nama Bog čim bolj jasno pokazal pot, ki nama jo namenja. S to odločitvijo sva se z duhovnih vaj podala nazaj domov v najino vsakdanje življenje.

Takrat sva se preselila v bližino Brezij, ki so postale najina »začasna župnija«. V pridigah frančiškanov sva odkrila rast v veri, pri rednih postankih pri Mariji Pomagaj pa sva prosila za obrise najine prihodnosti. Ta se je skozi mesece vse bolj jasno izrisovala v podobi misijonov. Zgodbe in pričevanja misijonarjev tako duhovnikov in redovnic kot laikov, ki so odhajali na črno celino popravljat, kar smo belci pokvarili v zadnjih stoletjih, so nama segle tako daleč, da sva ob prelomu leta sklenila, da se bova še isto leto podala v enega od teh misijonov, na preizkus najine poti. Začela sva iskati možnosti, da bi odšla iskat svojo prihodnost. Vsako nedeljo sva se še vedno ustavila pri Mariji Pomagaj.

Na mrzlo januarsko nedeljo sva po maši sedela v Marijini kapeli, ko sem prvič v življenju Marijo zares goreče za nekaj prosil. Prosim, Marija, ali lahko izprosiš moji ženi materinstvo, da bi ji bilo dano pod srcem vsaj enkrat nositi novo življenje, ki ga bo lahko ljubila in vzgajala. Ne zaradi mene, zaradi nje te prosim.

Kasneje sva ugotovila, da sva samo dva tedna kasneje spočela novo življenje. Temu bi lahko rekel naključje, a midva trdno verjameva, da naju je Bog hotel preizkusiti. Ali sta pripravljena sprejeti življenje brez otrok? Kaj bosta naredila z njim? Imata pogum pustiti vse stvari in iti za menoj? No, ne veva, kaj si je mislil, a šele potem, ko sva sprejela dejstvo, da ne moreva imeti otrok in sva se odločila za pot služenja drugim, naju je blagoslovil z novim življenjem.

Devet mesecev kasneje se nama je rodil sin, ki smo ga krstili v isti Marijini kapeli, kjer je bil izprošen. Ime je dobil po Ignaciju iz Antiohije, ki je svoje življenje dal za Kristusa. Vsako nedeljo prihajamo k maši in se pogosto ustavljamo v Marijini kapeli, kjer se zahvaljujeva za življenje, za zakon in za zdravje.

Dobro leto po tem sva prejela nov, dvojni blagoslov. Danes imava tri fante, trojni dokaz Njegove izjemne ljubezni.

Tomaž in Darja

 

Vprašanja za pogovor:

  • Marija je prisluhnila Božji besedi. Kako ji prisluhnem jaz? Jo spustim v svoje srce in jo premišljujem? Sodelujem z njo? Se pogovarjam z zakoncem, kako jo razumeti?
  • Marija je s svojo privolitvijo vnaprej podpisala prazen list svojega življenja, ne da bi pravzaprav v celoti vedela, kaj jo čaka. Na kaj vse je privolila?
  • Marija je bila izvoljena, izbrana za Božji načrt odrešenja. Tudi Magdaleno Gornik je Bog povabil, da sprejme posebno poslanstvo. Vsi mi smo izvoljeni. Kakšna bi lahko bila moja/najina vloga v zgodovini odrešenja?
  • Tomaž in Darja sta bila kljub goreči želji po otroku pripravljena sprejeti vsakršno Božjo voljo in se dala na razpolago Njemu. Zmoreva tudi midva reči svoj »Zgodi se!«, čeprav ne razumeva vsega?
  • Računam samo nase, na svoje sposobnosti, ali pa na Svetega Duha, ki deluje v meni?

 

Molitev je nebeška pošta: po njej gredo naše prošnje gor, po njej pridejo darovi Božje milosti dol. (Slomšek)

 

Kateheza je vzeta iz priročnika za zakonske skupine za pastoralno leto 2019/20, z naslovom Pod tvoje vastvo pribežimo. Več o priročniku in naročilu najdete na:

 

[1] Dolinar France M., Marija Magdalena Gornik (1835-1896). Ljubljana: Družina, 2019.

[2] Dolinar, n. d.

[3] Po Mariji podarjene milosti. Pričevanja o Mariji Pomagaj z Brezij. Brezje: Romar, 2015.