Danes je tretja adventna nedelja, imenovana tudi nedelja ‘Gaudete’, to je nedelja veselja. Med bogoslužjem večkrat odmeva povabilo k veselju, naj se razveselimo. Zakaj? Ker je Gospod blizu, ker je božič blizu. Krščansko sporočilo se imenuje ‘evangelij’, torej ‘dobra novica’, oznanilo veselja za vse ljudstvo. Cerkev ni zavetišče žalostnih ljudi. Cerkev je hiša veselja! Tisti, ki so žalostni v njej najdejo veselje, najdejo v njej resnično veselje.

Biti srečen je morda najbolj splošna človekova želja. Resnično in dolgotrajno veselje vedno zori v trpljenju. Ni vrtnice brez trnja!

Ali bo za vernega človeka veselje v tem življenju zgolj stvar pričakovanja, samo veselje, ki bo »prišlo onstran«? Ne, obstaja neko skrito in globoko veselje, ki je prav v pričakovanju. Morda je prav to sredi tega sveta najbolj čista oblika veselja; veselje, ki ga doživljamo v pričakovanju.

Evangeljsko veselje je za vse, predvsem – pravi Marija v Magnifikatu – »za ponižne in lačne«.

Ob teh razmišljanjih o veselju pa bi rad naredil tudi skromen praktičen zaključek. Ne prelagajmo na druge vedno le naše žalosti, naših tegob in skrbi. Nekateri ljudje so prepričani, da bodo grešili ali pa si nakopali kdo ve kakšno Božjo kazen, če bodo preprosto rekli: srečen sem! Kako dobro dene, če možu ali ženi, otrokom ali starejšim kdo od domačih reče: zadovoljen sem, res sem zadovoljen!

To spodbudo naslavljam predvsem na žene. Nekoč so govorili, da so one »sonce doma«. Izmislite si najboljši način, kako bi izpolnile to lepo poslanstvo. Predvsem otroci potrebujejo ozračje veselja, ki ga lahko vdihavajo doma. Kakor rože zacvetijo, ko je toplo, tako tudi otroci, ko je veselje. To je najlepše darilo, ki jim ga lahko podarite za božič in brez njega so vsa darila le nekoristni, če ne celo škodljivi nadomestki.

Evangeljsko veselje ni kakršno koli veselje. Njegov razlog je v zavesti, da smo od Boga sprejeti in ljubljeni. Na to nas spominja prerok Izaija. Bog je tisti, ki nas prihaja rešit in prihaja na pomoč posebno tistim, ki so zmedenega srca. Njegov prihod nas okrepi, utrdi, podari pogum. Daje, da se razveseli in zacveti puščava, stepa, torej naše življenje, ki je postalo suho. Kdaj naše življenje postane suho? Ko je brez vode Božje Besede in njegovega Duha ljubezni. Pa naj bodo še tako velike naše omejenosti in naše zmedenosti, nam ni dovoljeno biti mlahavi in opotekajoči pred težavami ter lastnimi slabostmi. Nasprotno, poklicani smo, da okrepimo naše roke, da utrdimo kolena, da smo pogumni in se ne bojimo, saj naš Bog vedno izkazuje veličino svojega usmiljenja. On nam daje moč, da gremo naprej. On je vedno z nami, da nam pomaga iti naprej. Bog, ki nam želi samo dobro, nas ljubi ter je z nami, da nam pomaga, nas okrepi, da gremo naprej. Pogum! Samo naprej!
Z njegovo pomočjo lahko vedno začnemo od začetka! Kako začeti od začetka? Kdo mi bo rekel: ‘Tolikokrat sem ga polomil. Velik grešnik sem, velika grešnica sem. Ne morem začeti od začetka.’ Motiš se! Lahko začneš od začetka. Zakaj? Zato, ker te On čaka. On je ob tebi. Ljubi te, usmiljen je. Dal ti bo moč začeti znova. Tako bomo sposobni ponovno odpreti oči, pregnati žalost in jok ter začeti z novo pesmijo. To resnično veselje ti bo ostalo tudi med preizkušnjami, med trpljenjem, saj ni površinsko, ampak se spušča v globino človeške osebe, ki se izroča Bogu in mu zaupa.
Krščansko veselje, kakor tudi upanje, je utemeljeno na Božji zvestobi, na gotovosti, da On vedno drži svoje obljube. Prerok Izaija spodbuja tiste, ki so izgubili pot ter so obupani, naj svoje zaupanje gradijo na Gospodovi zvestobi, saj bo njegovo zveličanje slej ko prej vstopilo v njihovo življenje. Tisti, ki so na poti srečali Gospoda, okušajo v svojem srcu vedrino ter veselje, ki jim ga nič in nihče ne more vzeti. Kristus je naše veselje, njegova zvesta in neizčrpna ljubezen! To, da kristjan postane žalosten, pomeni, da se je oddaljil od Jezusa. Toda ne smemo ga pustiti samega. Moliti moramo zanj in mu dati čutiti toplino skupnosti.

Tretja adventna nedelja nas torej vabi k veselju, ki je znamenje naše vere. Papež Pavel VI. je zapisal, da »nihče ni izključen iz veselja v Gospodu«. Papež Frančišek nam v svoji spodbudi Veselje evangelija pravi: »So kristjani, ki dajejo videz posta brez velike noči«. Škoda, da je tako. Vsi moramo ponovno odkriti, da je delo Svetega Duha v nas vir veselja.

Pravičnost, mir in bratstvo so kot zrna, ki jih moramo z veliko skrbjo negovati. Živimo jih s sprejemom za ljudi, z delitvijo do vseh, še zlasti izključenih. Kristjanovo veselje je Božji dar. Vendar ga Bog naklanja le tistim, ki premagujejo sebičnost.

Kristjani črpamo veselje v Bogu, Očetu, Sinu in Svetem Duhu. Da bi to veselje prejeli, je potrebno in pomembno neprestano moliti in zanj prositi, saj je Božji dar. Uspeli naj bi, da molitev postane naša vsakdanja drža. V molitvi se učimo biti prisotni Bogu v naših besedah, tišini, z našim načinom delovanja in čutenja. V rednem stiku z Bogom črpamo resnično veselje.

Kot je bilo drevo življenja sredi raja, tako je tudi Jezus sredi med nami in to za vse. Vsi lahko pridejo do Njega. Gre za ponižanje Boga, ki je postal človek in ki je trideset let živel kot človek.

Janez Krstnik je prišel oznanjat Luč v svet, napolnjen s temo. V svet tišine je prinesel besedo, saj preroki že dolgo niso nič več oznanjali. To je sporočilo veselja. Prihaja v svet, ki trpi zaradi nasilja, krivice in sebičnosti: »Ko se notranje življenje zapre v lastne interese, ni več prostora za druge. Ubogi več ne morejo vstopiti in Božjega glasu se več ne posluša… Celo verni lahko zapadejo v to… Mnogi tukaj padejo in postanejo užaljeni, nezadovoljni in brez življenja« (papež Frančišek).

Čez nekaj dni bomo praznovali božič. Vse je predvideno, da bomo imeli »sanjski božič«: darila, božična večerja, ulična razsvetljava, veseljačenje ob hrani in pijači… Obstaja pa velika nevarnost, da bi pozabili na Njega, ki je na začetku tega praznika. Naše poslanstvo v tem svetu je, da razodevamo Kristusovo navzočnost v tem svetu. Najlepša darila, najslovesnejše božične večerje nas resnično ne morejo napolniti. Samo pri Gospodu bomo našli pravo veselje.
Naj nam Devica Marija pomaga pospešiti korak proti Betlehemu, da bomo srečali Otroka, ki se je za nas rodil, za zveličanje in veselje vseh ljudi. Njej je rekel angel: ‘Razveseli se, polna milosti, Gospod je s teboj’ (Lk 1,28). Naj Ona za nas doseže, da bomo živeli veselje evangelija v družini, na delu, v župniji, povsod; tisto notranje veselje, polno čudenja in nežnosti. Takšno, kot ga doživlja mama, ko gleda svojega novorojenčka in čuti, da je Božji dar, čudež, za katerega se samo zahvaljuje.«

Ervin Mozetič