Treba je oditi. “Doma” bo vedno ostalo nekaj nepospravljeno, nekaj nedokončano. Dve vrsti ljudi sta: eni hočejo vse urediti, vse izpopolniti, dokončati in potem si bodo šele dovolili, da bodo šli na pot. Drugi slišijo klic in se kar odpravijo. Dovolijo si slabe občutke, slabo vest in morebitno slabo mnenje drugih ljudi.
Kadar starši ne zmorejo notranje izpustiti, blagosloviti in poslati svojih otrok, bodo ti kasneje nosili s seboj neopriljemljiv občutek, da je treba doma še nekaj rešiti, urediti. Otroci niso nikoli dolžni skrbeti za čustva svojih staršev. Podobno je z našo vero, podobno je v življenju z Bogom.
Marija pusti vse in gre. Jezusovi učenci bodo kasneje tudi pustili mreže, družino in odšli. Odkar smo bili izgnani iz raja (in dobro, da nas je Bog od tam izgnal, ker še vedno hočemo nazaj), smo postavljeni na pot. Duhovno življenje ni stanje ampak pot. Tudi advent je pot. Tudi ob božiču so vsi na poti (iz Nazareta v Betlehem, potem v Egipt, pastirji, trije modri …).
Pred božičem se tudi danes učimo stvari puščati “doma” in iti s pomanjkljivo prtljago naprej. “Pustiti doma” vse tisto, kar smo si zadali za advent, pa nam ni uspelo, pustiti doma predstave in pričakovanja, pustiti doma slabo vest, kako bodo razumeli drugi …
Marija nas uči živeti vero brez prtljage. Kdor ljubi, mu ni težko pustiti vse in iti za hrepenenjem srca (nevesta v Visoki pesmi, ki jo lahko beremo šesti dan). Kdor se je navadil živeti z Bogom, nima nikoli trdnih tal pod seboj. In to je veselje. To je Marijino veselje.
Bog želi tudi tebe pripeljati do takega veselja, ko si že marsikaj dosegel, vendar se na to več ne navezuješ. Marija ni navezana na svoj duhovni napredek. Živi iz tega, kar ji Bog govori v srcu. Tudi ti se lahko učiš živeti iz tega, k čemur te Bog kliče v srcu in po ljudeh. Duhovno vesel je tisti, ki je odvrgel odvečno prtljago.

“Veselje se javlja v očeh; javlja se, ko govorimo in hodimo. Ne moremo ga zapirati v svojo notranjost. Deluje navzven. Ko bodo ljudje v vaših očeh našli to nenehno srečo, bodo razumeli, da so ljubljeni Božji otroci. Predstavljajte si sestro, ki gre v najrevnejše predele z žalostnim obrazom in negotovim korakom. Kaj bo s svojo prisotnostjo lahko dala tistim ljudem? Le še večjo potrtost.” sv. mati Terezija

Ervin Mozetič