Družinsko bogoslužje; 23. december – 8. dan

Na adventnem vencu prižgemo štiri sveče ...

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

 

»KAJ NEKI BO IZ TEGA OTROKA…« (Lk 1,57-66)

Elizabeti se je dopolnil čas  poroda. Rodila je sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili. Osmi dan so prišli dete obrezat. Po očetu so mu hoteli dati ime Zaharija, toda njegova mati je spregovorila in rekla: »Nikakor, temveč Janez mu bo ime. Oni pa so ji rekli: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo tako ime. Z znamenji so spraševali njegovega očeta, kako bi ga hotel imenovati. Zahteval je deščico in zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Njemu pa so se takoj razvezala usta in jezik, in je spet govoril ter slavil Boga. Vse njihove sosede je obšel strah in po vsem judejskem gričevju  se je govorilo o vseh teh rečeh. In vsi, ki so zanje slišali, so si jih vtisnili v svoje srce in govorili: »Kaj neki bo ta otrok?« Gospodova roka je bila namreč z njim (Lk 1,57-66).

Razmišljanje: Tako se radovedno sprašujemo starši in sorodniki ob rojstvu vsakega otroka. Spočetje in  rojstvo otroka  Janeza Krstnika pa je bilo nekaj posebnega. Kot  poroča evangelist Luka se je o tem dogodku med sosedi in v širši okolici govorilo s strahom in  čudenjem : »Kaj neki bo ta otrok? Gospodova roka je bila namreč z njim.«

 

Svoje poti, Gospod, mi daj spoznati,

svojih steza me uči.

Vodi me v svoji resnici in me uči,

saj si ti Bog moje rešitve;

vate upam ves dan (Ps 25,4-5).

 

V tišini premislimo, kaj nam ta svetopisemska odlomka pomenita… Nato nekdo glasno prebere:

Gospod, ti si z vsakim od nas. Želiš nam pokazati svoje poti tako, da nas učiš, kaj je resnica. Vsak od nas ima na tej poti tudi angela varuha in svojega krstnega zavetnika. Po kom imam svoje ime? Kdaj godujem? V čem mi je krstni zavetnik/ca vzor?

 

Prošnja: Gospod Jezus, pridi in ostani z nami!

Vsi: Prosimo te, usliši nas!

In še prošnja: Po osebnem namenu…

 

Pesem: Pridi k nam, Gospod …