Sv Janez Evangelist, 2019

V evangeljskem odlomku, ki smo ga slišali, nam Janez pripoveduje o tistem jutru, nepojmljivem jutru, ki je za vedno spremilo zgodovino človeštva. Predstavljajmo si tisto jutro. Dan po soboti ob prvem svitanju jutranje zarje začnejo okoli Jezusovega groba vsi teči. Marija Magdalena teče, da bi obvestila učence; Peter in Janez tečeta proti grobu… Vsi tečejo, vsi čutijo nujno potrebo, da se premaknejo. Ne sme se izgubljati časa, potrebno je pohiteti. Kakor je to storila Marija, se spomnite? Komaj je spočela Jezusa, že je tekla na pomoč Elizabeti.

Toliko vzrokov je, da tečemo. Pogosto samo zato, ker je toliko stvari za postoriti in nimamo zato nikoli dovolj časa. Spet drugič hitimo, ker nas privlači nekaj novega, lepega in zanimivega. Nasprotno pa se spet drugič teče, da se uide grožnji, nevarnosti…

Jezusova učenca tečeta, ker sta prejela novico, da je Jezusovo telo izginilo iz groba. Srca Marije Magdalene, Simona Petra in Janeza so polna ljubezni in sedaj po ločitvi, ki se je zdela dokončna, noro bijejo. Morda se bo v njih ponovno prižgalo upanje, da bodo videli Gospodovo obličje. Kakor tistega prvega dne, ko je obljubil: ‘Pridita in bosta videla’ (Jn 1,39). Tisti, ki hitreje teče, je Janez, ker je mlajši, pa tudi, ker ni prenehal upati tudi tedaj, ko je s svojimi očmi videl umreti Jezusa na križu. Bil pa je tudi ob Mariji, in je bil ‘okužen’ z njeno vero. Ko čutimo, da izgubljamo vero ali da postaja mlačna, pojdimo k Njej.

Od tistega jutra, zgodovina ni več ista. Ura, ki se je zdela za smrt zmagoslavna, se je v resnici pokazala kot ura njenega poraza. Tudi tisti težki mlinski kamen, postavljen pred grob, ni vzdržal. In od tiste zarje prvega dne po soboti, se v vsakem kraju, kjer se zatira življenje, v vsakem prostoru, kjer prevladuje nasilje, vojna, beda, tja, kjer je človek ponižan in poteptan, se v takem kraju lahko ponovno prižge upanje življenja.

Upam, da naša srca bijejo iz ljubezni do Jezusa, kakor tista Marije Magdalene, Petra, Janeza. Upam tudi, da  tečemo  hitreje, kakor Janez, gnani po ritmu svojega srca, občutljivega za glas Svetega Duha, ki poživlja naše sanje.  

Evangelij pravi, da je Peter prvi vstopil v grob in videl povoje na tleh ter prtič posebej zvit na drugem mestu. Zatem je vstopil tudi drugi učenec, ki je ‘videl in veroval’ (v. 8). Zelo pomemben je ta par glagolov: videti in verovati. Skozi ves Janezov evangelij se omenja, da so učenci videli znamenja, ki jih je Jezus storil in so verovali Vanj.

V Jezusovih znamenjih ne odseva toliko predstavitev plemenite božanske popolnosti, temveč pripoved o človeški krhkosti ob srečanju z Milostjo, ki jo povzdigne. Ranjeno človeštvo je, ki je ozdravljeno ob srečanju z Učiteljem. Jezus Kristus ni heroj, imun na smrt, temveč On, ki jo preoblikuje z darom svojega življenja. In ta skrbno zvit prtič razodeva, da ga ne bo več potreboval, saj smrt nima več nobene oblasti nad Njim. Janez je to videl in to veroval.

 Je mogoče srečati Življenje tam, kjer kraljuje smrt? Pride nam, da odgovorimo ne, saj se je bolje držati stran od tega. Pa vendar, to je revolucionarna novost evangelija, saj prazen Kristusov grob postane poslednje znamenje, v katerem odseva dokončna zmaga Življenja. Zato se ne bojmo! Ne stojmo daleč stran od krajev trpljenja, poraza, smrti. Bog nam je dal veliko večjo moč od vseh krivic in šibkosti zgodovine, večjo moč od našega greha. Jezus je premagal smrt s tem, da je dal svoje življenje za nas. In pošilja nas oznaniti našim bratom, da je On Vstali, da je Gospod, in nam podarja svojega Duha, da bi z Njim sejali Božje kraljestvo na svetu.

Ervin Mozetič