Sveti Štefan, 2019

Če še enkrat pogledamo poročilo o kamenjanju Štefana, vsakega od nas verjetno navdušuje izreden pogum tega pričevalca. Če pa se ustavimo ob svojih občutkih nam v glavi odzvanja misel, zakaj se Štefan ni ustavil malo prej. Zakaj je že tako slabo razpoložene poslušalce razdražil do konca. Kaj mu je bilo potrebno reči tisti usodni stavek: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!« To bi lahko zamolčal, pa bi ohranil celo kožo. Kaj nam o teh pomislekih govori današnji praznik?

Sveti Štefan je pričeval s tako gorečnostjo in tako modrostjo, da se mu nihče ni mogel ustavljati. Zato so zbrali krive priče, da ga uničijo. Sklep je bil že uresničen! Ne glede na to, kaj bi rekel, bi prej ali slej sledila ista kazen, isto trpljenje. Zakaj se to dogaja? Ne zaradi besed, ki jih izreče eden ali drugi pravični, ampak zaradi zla, ki mu nasprotnik podleže. Včeraj smo razmišljali, zakaj tema ni hotela sprejeti luči in v čem je ta tema. Kdor se rodi iz krvi, poželenja mesa in iz volje moža, ta luči ne bo sprejel, smo ugotavljali.

Če bolj ljubimo gotovost in trden položaj, bomo pred seboj počistili vse, ki nam pridejo na pot. Če bolj ljubimo ugodje kot resnico, nas bo vsak, ki govori o resnici in njenih zahtevah, vrgel iz tira. Če bolj ljubimo svojo voljo kot božjo, bomo vsakega, ki govori o božji, skušali utišati.

Kaj pa bi se zgodilo s Štefanom, če bi ne povedal vsega. Tudi sam bi se odpovedal božjemu otroštvu. V preračunljivosti bi podlegal skušnjavi gotovosti, ugodja in lastni volji. Odpovedal bi se zaupanju v božjo pomoč, odpovedal bi se resnici in božjim načrtom. Čeprav bi bil prvi korak v to smer skoraj neopazen, bi bil drugi in tretji že izničenja vsega božjega. Tako bi tudi Štefan postal eden izmed človeških otrok, brez božje moči.

Praznik svetega Štefana nas  po božičnem prazniku tako opozarja na nevarnost srednje poti in na težo edine prave – ozke in strme, ki vodi v življenje. Vsaka preračunljivost  se hudo maščuje.

Sveti Štefan je seveda vedel, da bo nasprotnike s tem razdražil, odnehal pa vseeno ni. Tudi mi ne smemo kimati vsemu, kar je proti veri. In spet je tu vprašanje: kolikokrat zaradi ljubega miru in zato ker se bojimo izpostavljanja, raje molčimo in se potuhnemo.
Štefan je vznemirjal  s svojim pogumom. Ni se ustrašil nasprotovanja, čeprav mu je šlo za življenje. Pokazal pa je tudi, da moč za to zajema iz vere in povezanosti z Bogom. Tudi to zaupanje v Boga je vznemirjalo. Danes, ko se ljudje zanašajo samo nase in človeške moči, ni nič drugače. In spet je to za nas vabilo: bodimo pogumni in dosledni kristjani, pri tem pa računajmo na božjo pomoč.
Štefanovo pričevanje je bilo mirno, brez kakšne togote in zmerjanja. Znal je odpustiti celo največjo krivico. Tako ravnanje pa nehote vznemirja in daje misliti: kako ta človek to zmore? Tudi kristjani se ob tem vzoru vprašajmo, kakšen je naš način odgovarjanja na krivice. Morda se le prevečkrat branimo z napadi in očitki, namesto da bi mirno pojasnjevali in sproti odpuščali.
Kot je sveti Štefan vznemirjal svoje sovražnike, naj vznemirja tudi nas, ki bi ga radi posnemali. Jezusovo rojstvo nam je odprlo nebesa. Ob Štefanovi smrti so se tudi odprla nebesa. Oboje nas potrjuje v veri in nas vabi k zaupanju. Bodimo kot sveti Štefan polni poguma, modrosti in božjega Duha. Živimo kot pravi kristjani, dokler se nebesa ne odprejo tudi nad vsakim od nas.

Praznik mučeništva prvega Kristusovega mučenca se ujema z našim velikim, najpomembnejšim državnim praznikom, z dnevom samostojnosti. Med obema najdemo kar nekaj presenetljivih podobnosti: trdna vera, pogum, vztrajnost in zvestoba, z druge strani pa tudi množico laži in nasilja. Pa vendar: po dolgi in trnovi poti smo prišli do svoje samostojnosti, do suverene slovenske države.

Skozi dolga stoletja nismo imeli politične samostojnosti, bili pa smo narod s svojo vero, svojo kulturo, s svojo samobitnostjo, predvsem z veliko voljo do življenja, ki je ni moglo zlomiti nikakršno zunanje nasilje.

Pred 28 leti se je končno naš narod skorajda enodušno odločil za lastno, suvereno državo, ki naj bi se je res veselili – pa se srečujemo s čudno podobo, kot da je nekaterim odveč: nekdanji nosilci komunističnega totalitarizma  ter mladiči revolucije očitno ne vedo, kaj bi s suvereno državo. Če bi Prešeren slišal debate v našem Slovenskem parlamentu, bi napisal najbrž bridkejšo elegijo rojakom, kot jo je v svojem času.

Na god sv. Štefana, na praznik naše samostojne, suverene Slovenije, se po priprošnji današnjega godovnjaka obrnimo k nebeškemu Očetu, da bi tudi nam v obilni meri naklonil svojega Duha, da bi bili močni in pokončni, samozavestni in odločni. Prosimo ga, naj varuje in blagoslavlja naš narod in našo domovino.

In še želja mojemu narodu in vsem nam: Želim Štefanovega poguma, vztrajnosti, volje do življenja. Samo to  je naša pot v prihodnost.

Ervin Mozetič