Velikokrat smo opazovali Marijo z Detetom v naročju, kajti krščanska pobožnost je na tisoč raz­ličnih načinov izoblikovala praznik, ki ga obhaja­mo danes: Marijino materinstvo, osrednje dejstvo, ki razsvetljuje vse Marijino življenje in je temelj še drugih privilegijev, s katerimi jo je hotel ozaljšati Bog.

Naša presveta Mati« je naziv, ki ga pogosto dajemo Mariji in nam je še posebno drag in opogu­mljajoč. Ona je zares naša Mati, ker nas nenehno po­raja v nadnaravno življenje.

Ko je Kristusa spočela, rodila, hranila, ga v tem­plju darovala Očetu in ko je trpela skupaj s svojim na križu umirajočim Sinom, je s pokorščino, vero, upa­njem in gorečo ljubeznijo na popolnoma edinstven način sodelovala pri Odrešenikovem delu za obno­vitev nadnaravnega življenja v dušah.

To Marijino materinstvo »neprestano traja … prav do večne dopolnitve vseh izvoljenih. Vzeta na­mreč v nebesa te zveličavne naloge ni odložila, tem­več nam z mnogotero priprošnjo še naprej pridobiva darove večnega zveličanja. V svoji materinski ljube­zni se zavzema za brate svojega Sina, ki še potujejo in so v nevarnostih in stiskah, dokler ne bodo prišli v blaženo domovino.

Marija je odločilno vplivala na naše življenje. V tem ima vsakdo svojo lastno izkušnjo. Ko gledamo nazaj, za vsako težavo vidimo njeno posredovanje, da bi nam tako pomagala iti naprej; dala nam je odločil­no spodbudo, zaradi katere smo lahko začeli znova. Na ta praznik naše Gospe se lahko vprašamo, če smo jo znali sprejeti kakor sveti Janez, če ji veliko­krat rečemo: Pokaži, da si mati! in če ji s svojimi deli dokazujemo, da želimo biti njeni dobri otroci.

Otroška pobožnost do Marije je torej sestavni del krščanske poklicanosti. V vsakem trenutku se mora­mo skoraj nezavedno obračati k Njej, ki »pomiri naš strah, poživi našo vero, okrepi naše upanje, razprši naše strahove in opogumi našo malodušnost.

Res si ne bi mogli zamisliti boljšega začetka leta in vseh dni našega življenja, kakor da smo zelo blizu Devici Mariji. K njej se obračamo z otroškim zaupanjem, da bi nam pomagala sveto živeti vsak dan v letu; da bi nas spodbujala, naj začnemo znova, če smo zaradi naše šibkosti padli in izgubili pravo pot; da bi za nas posredovala pred svojim božjim Sinom, da bi se notranje prenovili in se trudili rasti v ljube­zni do Boga in v služenju našemu bližnjemu. V Ma­rijine roke položimo svojo željo, da bi se poistovetili s Kristusom, da bi posvečevali svoj poklic, da bi bili zvesti oznanjevalci evangelija. Še glasneje bomo po­navljali njeno ime, ko bodo težave postale hujše. In ona, ki je vedno pozorna na svoje otroke, nam bo prihitela na pomoč, ko bo slišala svoje ime na naših ustnicah. Ne bo nas pustila v zmoti ali blodnjah.

Na današnji dan, ko opazujemo kakšno Marijino  podobo, ji lahko – vsaj v mislih, brez besed – reče­mo: Mati moja! In čutili bomo, da nas sprejema in spodbuja, naj začnemo to novo leto, ki nam ga po­darja Bog, z zaupanjem nekoga, ki ve, da ga iz nebes nekdo dobro varuje in mu pomaga.

Ervin Mozetič