V templju se zgodi srečanje, in sicer med dvema paroma: na eni strani mlada Marija in Jožef, na drugi starčka Simeon in Ana. Starčka sprejemata od mladega para, mladi par zajema od starčkov. Marija in Jožef namreč v templju najdeta korenine ljudstva in to je pomembno, saj se Božja obljuba ne uresniči individualno in v trenutku, ampak skupaj in skozi zgodovino. Prav tako najdeta korenine vere, saj vera ni pojem, ki bi se ga naučili iz knjige, ampak je umetnost življenja z Bogom, ki se je naučimo iz izkušnje tistih, ki so hodili pred nami po poti. Tako mladi par ob srečanju s starčkoma odkrije, kdo je v resnici. In starčka, proti koncu svojih dni, prejmeta Jezusa, smisel njunega življenja. S tem dogodkom se uresniči Joelova prerokba: “Vaši starčki bodo imeli sanje, vaši mladeniči bodo gledali videnja.” (Jl 3,1) V tistem srečanju mladi par vidi svoje poslanstvo in starčka uresničita svoje sanje. Vse to zato, ker je v središču srečanja Jezus.

Kako dobro nam dene, če, kakor Simeon, držimo Gospoda “v naročju”! (Lk 2,28) Ne samo v glavi in v srcu, ampak v rokah, v vsaki stvari, ki jo počnemo: v molitvi, pri delu, pri mizi, po telefonu, v šoli, z revnimi, kjerkoli. Imeti Gospoda v rokah je protistrup za osamljeni misticizem in pretirani aktivizem, saj resnično srečanje z Gospodom izravna tako pobožne sentimentaliste kot tudi frenetične deloholike. Živeti srečanje z Jezusom je tudi zdravilo za ohromelost ustaljenosti, pomeni odpreti se vsakodnevnemu pretresanju milosti. Dopustiti, da nas Jezus sreča, pomagati drugim, da srečajo Jezusa: to je skrivnost, ki ohranja plamen duhovnega življenja živ. Je način, da se ne dovolimo poskrati v medlo življenje, v katerem prevladujejo tarnanje, zagrenjenost in neizogibna razočaranja. Srečati se v Jezusu kakor bratje in sestre, mladi in stari, da bi presegli jalovo retoriko “dobrih, starih časov”, da bi utišali besede “tukaj ni nič več prav”. Če se vsak dan srečamo z Jezusom, se srce ne usmeri v preteklost ali v prihodnost, ampak živi danes Boga v miru z vsemi.

Na koncu evangelijev je še eno srečanje z Jezusom, ki lahko navdihuje: srečanje žena ob grobu. Šle so, da bi srečale mrtvega, njihova pot se je zdela brez pomena. Tudi vi pojdite v svetu proti toku, pojdite naprej, kljub zaskrbljenosti zaradi težkih kamnov, ki jih je potrebno odvaliti (prim. Mr 16,3). In kakor tiste žene, prvi srečajte Gospoda vstalega in živega, stisnite ga k sebi (prim. Mt 28,9) ter ga takoj oznanite bratom, z očmi, ki žarijo od velikega veselja (prim. Mt 28,8). Tako boste večna zarja Cerkve. Želim vam, da bi še danes poživili srečanje z Jezusom, tako da boste skupaj hodili Njemu naproti: to bo dalo svetlobo vašim očem in odločnost vašim korakom.