Torek, 31. december: Luč in tema

Danes sem ostal pozoren na besede iz evangelija: Luč je prišla na svet, a tema je ni sprejela. Polnočno veselje božičnega praznika, da je Bog med nami, skali temna misel o tem, da veselje ni samoumevno, da mir božične noči ni nujno trajen, da ljubezen hitro ovene, da odnosi in družine tudi propadajo itd. Bo pa kdo vprašal: Zakaj ne bi vsaj en cel dan uživali v veselju božične noči?! Evangelij je najbolj resničen tudi zato, ker ničesar ne olepšuje. Daje nam realen pogled na življenje, v njem pa se prepletata luč in tema. A Evangelij ne pravi, da mora biti tako. Vabi nas, da mi nismo tema, ki luč zavrača, ampak smo Božji otroci, ki se luči veselijo. Kako naj to postajamo?

Marsikdo misli, če bom imel veliko bogastva in denarja bom srečen. To je zelo mamljiva luč. Prinaša kup trenutnih užitkov. Privoščiš si lahko marsikaj. Če imaš denar, si lahko kupiš, kar si želiš. Vse materialne stvari nam nudijo dober občutek. Bogatinu sprašujejo vest berači na vratih. Ti mu s svojo pojavo prinašajo neprijetne občutke: minljivosti, omejenosti, krhkosti, slabe vesti itd.

Luč bogastva in ugodja je vsekakor bolj privlačna od luči svobode božjih otrok. Luč bogastva in ugodja ponuja hitre rezultate, ne boli, nasprotno zakrije vse globlje rane, da se ni potrebno srečevati z njimi. Luč svobode božjih otrok  je naporna. Nikoli ne veš, kaj ti prinese. Marija in Jožef ji vseeno sledita. Ob tem se morata srečevati s svojo človeško nemočjo in omejenostjo. Spoznavata, kako malo je v njuni moči, kako odvisna sta od ljudi in od Boga, hkrati pa spoznavata, kako svobodna sta prav zaradi tega. Luč božjih otrok  torej ni privlačna, veliko bolj privlačna je bogatinova luč, a globokega veselja slednja ne prinaša.

Podobno se zdi logično, da je sreča v luči pomembnosti. Luči pomembnosti velikokrat utemeljujemo s svojim poštenjem in pravičnostjo. Precej v slabšem stanju pa  se počuti, tisti, ki razmišlja o božji pravičnosti in svoji grešnosti. Nič ni tako kot bi moralo biti. Ta nemoč ni ravno prijetna, občutek grešnosti je težak, a tolaži nas lahko misel na Božje usmiljenje. In nazadnje prav v tej luči božjega usmiljenja  lahko zaživimo  v miru s seboj, svojo grešnostjo in nepopolnostjo. Mir nam daje Bog, sami si ga ne moremo prislužiti. A ta mir je čisto drugačen od tistega, ki ga daje luč pomembnosti. Človek, ki živi v tej luči pomembnosti je neprestano na preži, da bi izpadel dober, popoln, zvest. To ga duši in oddaljuje od ljudi in od Boga.

Je pa še ena bolj diskretna luč, luč vsakodnevnega ritma, rutine in navade. Ta sploh ni videti nevarna. A Boga ljudje rutine in navade ne srečajo. Bog preseneča, rojeva se v nenavadni luči zvezde. Le kdor je nanjo pozoren, ga sreča. Tudi tu sta torej v spopadu luč navade in božja luč presenečenja. Navada ubija življenje, pozornost in pripravljenost na presenečenja pa prinašata živost in polno življenje.

Tako bi ob današnjem evangeliju lahko rekli, da so zapeljive luči tega sveta, luč bogastva, pomembnosti in popolnosti, ter luč navade običajno veliko bolj privlačne in svetlejše od prave luči, o kateri govori evangelist Janez. Luč božjih otrok, luč božjega usmiljenja in luč presenečenj zahteva vsakodnevni napor, prinašajo pa povezanost, mir in življenje. Te luči so si neprestano nasprotne. Ko se odločamo, kateri bomo sledili, se je dobro spomniti Božje besede, ki nas vabi k pravi luči, ki daje resnično življenje. Naj bodo naši božični  prazniki, prazniki  luči in veselja, kajti resnično življenje je prišlo na svet.

Vsak trenutek našega življenja je odločilen in vsako naše dejanje je napolnjeno z večnostjo. Odgovor, ki ga danes damo Bogu, ki nas ljubi v Jezusu Kristusu, vpliva na našo prihodnost. Ko govorimo o času v bistvu, govorimo o poti, ki vodi k izpolnitvi. Leto, ki je minilo, nas torej ne vodi v stvarnost, ki se konča, ampak v stvarnost, ki se dopolnjuje; je nov korak proti cilju, ki je pred nami. To je cilj upanja in sreče, kajti srečali bomo Boga, ki je razlog našega upanja in vir našega veselja. Ob koncu leta 2019 zberimo dneve, tedne in mesece, ki smo jih preživeli, ter jih darujmo Gospodu. Vprašajmo se, kako smo preživeli čas, ki nam ga je poklonil. Smo ga porabili samo zase in svoje interese ali tudi za druge in za Boga?...

Gospodovo leto 2019 zaključujemo z zahvalo in prošnjo za odpuščanje. Zahvalimo se za vse dobrote, ki nam jih je Bog poklonil, predvsem pa za njegovo potrpežljivost in zvestobo, ki se kažeta v sosledju časov, na poseben način pa v polnosti časa, ko je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene.