Danes je bil veliki dan sprejema – želim vam prijeten začetek srečanja! Veliko veselje je biti tukaj, skupaj v Vroclavu ter na Poljskem,v deželi, ki je gostila že štiri evropska srečanja mladih: dve tu, enega v Varšavi in nazadnje v Poznanu.

Že nocoj bi se rad zahvalil vsem, ki ste nas sprejeli. Kako čudovito gostoljublje! Znamenje evangelija je, da ste bili vsi mladi sprejeti k družinam. Na Poljskem je znan rek: “Gość w dom, Bóg w dom”- “Gost v hiši, Bog v hiši.”

Danes, ko ste prišli, ste prejeli »Predloge 2020«, ki nosijo naslov: “Vedno na poti, nikoli izkoreninjeni.” Te besede so bile prvič uporabljene pred leti, z namenom, da opišejo življenje Poljakinje Uršule Ledohovske.

Uršula je bila žena pred svojim časom, prebivalka Evrope, ki je obiskala številne države, kjer so se sestre uršulinke začele naseljevati. Nekatere sestre tega reda živijo danes v Taizeju in nam skupaj s sestrami sv. Andreja pomagajo sprejemati in spremljati mlade.

Tukaj na Poljskem je vera mnogim ljudem dala globoke korenine in jih naredila sposobne, da tudi v težavah pokažejo neverjeten pogum in drznost. Sedaj bi mi radi poglobili korenine naše vere in sprejeli Božjo ljubezen do vseh in vsakega izmed nas.

Zbrani smo tukaj v veliki različnosti v izvorih in mnenjih. Ta različnost nas ne zadrži, da ne bi doživeli izkušnje občestva. Nasprotno, nedvomno nas privede v bližnji stik z Božjo voljo za nas: Bog je tisti, ki nas združuje v edinosti, preko Kristusa, ki je občestvo.

Ta edinost v različnosti je pričevanje, ki presega meje Cerkve. V sredi izzivov današnjega sveta in v zahtevnih časih, skozi katere gre Evropa, si lahko še naprej prizadevamo nositi to sporočilo občestva.

Leta 1989 smo bili tu, v Vroclavu – bil je zgodovinski dogodek. Pihal je veter zanosa in svobode in ustvarjal upanje. Danes je tu nova stopnja našega romanja zaupanja, ki je postavljeno v bolj zahtevne okoliščine.

Zato je naše srečanje še toliko bolj pomembno: želimo povečati edinost in solidarnost in tako bolje nositi našo odgovornost za svet.

V tej edinosti in solidarnosti, ki si ju prizadevamo živeti, bi radi, da najrevnejši prejmejo svoje mesto. V vaših gostiteljskih župnijah boste srečali ljudi, ki pomagajo tem, ki so izključeni ali bolni, te, ki obiskujejo zapornike, tujce in druge. Oni so znamenja upanja.

Vedno na poti, nikoli izkoreninjeni. Nocoj smo slišali odlomek iz Prve Mojzesove knjige, ki nam predstavi osebnost Abrahama, ki je zapustil vse in je šel na Božjo obljubo skupaj z ženo Sarajo v deželo, ki je nista poznala.

Upajmo si biti drzni kot sta bila onadva. Verjemimo, da nas vodi Bog. On nas naredi močne, da za seboj pustimo strah, da bi lahko vstopili v zaupanje. Zaupanje v Boga, zaupanje v bližnjega. To zaupanje Bogu nas kliče, da bi pustili za seboj lažne gotovosti.

Zanašajmo se na navzočnost Svetega Duha. Dal nam bo pogum v časih preizkušenj ter iznajdljivost, ki jo potrebujemo na trenutni stopnji človeške zgodovine, ko se vse spreminja z vrtoglavo hitrostjo. Ja, Bog nam pomaga, da za seboj pustimo strah, da bi vstopili v zaupanje.